GORSKE BUKVE
Kazen plačali z vinom ali odrezanim ušesom (FOTO)
Raški župnik Andrej Recelj je leta 1582 prevedel zakonik za vinogradnike Zdaj so Gorske bukve izšle v sodobnem slovenskem jeziku s študijami o okoliščinah.
Odpri galerijo
Gorske bukve, znanstvenokritično izdajo, ki je izšla pod okriljem Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je uredila Alenka Jelovšek.
Na Raki, slikovitem kraju na vzhodnem delu vinskega gričevja med Krko in Savo na Dolenjskem, so ponosni na zgodovino kraja in tradicijo, ki so jo predniki prenašali iz roda v rod, pomemben del zgodovinskega ponosa pa je tesno povezan z vinogradništvom. Zasluge za to, da se je Raka že daljnega leta 1582 z zlatimi črkami zapisala na zemljevid slovenskega knjižnega jezika in v zgodovino vinogradniške kulture, ima takratni raški župnik Andrej Recelj, ki je iz nemščine dobra tri desetletja po prvi slovenski knjigi prevedel Gorske bukve.
Te so zdaj izšle v znanstveni knjižni obliki, tudi v sodobnem slovenskem jeziku, s študijami o okoliščinah tega zgodovinskega in gospodarskega pojava, zasluge za tako zahteven projekt pa ima najprej Ivan Vizlar, dolgoletni predsednik Društva vinogradnikov Raka, ki je že leta 2014 predlagal zgodovinarju Stanetu Grandi, da bi izdali znamenite Gorske bukve.
Ta je bil nad idejo navdušen in je začrtal tudi pot, kako do njih. Pri pripravi dela so poleg Grande sodelovali še drugi ugledni strokovnjaki iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Matija Ogrin, Kozma Ahačič, Alenka Jelovšek, Katja Škrubej in Boris Golec. Obsežno delo na več kot 300 straneh so predstavili na petkovem 16. cvičkovem večeru pri Cvičkovem hramu, ki so ga pripravili zagnani člani Društva vinogradnikov Raka. Ti so poskrbeli tudi, da z Rake nihče ni odšel lačen ali žejen. Novoizdano delo Gorske bukve je po besedah Grande velik uspeh slovenske znanosti, ki ima tudi evropski pomen, znanstveniki, ki so sodelovali pri njegovi pripravi, pa so opravili življenjsko delo.
Norme gorskega prava so se v srednjeevropskem pravu pojavile že v 12. stoletju in so se najprej prenašale ustno iz roda v rod, nastale pa so zato, ker je bilo treba urediti vzdrževanje vinogradov, pravila obnašanja v vinogradih, skupno se je določal čas trgatve, pa tudi drugo skrb za vinograde, norme so urejale tudi človeške odnose. Duhovni pastir na Raki je tako prevedel določila, ki jih je za Štajersko potrdil Ferdinand I. že leta 1543. Tako je nastal v nemirnih časih reformacije tudi prvi slovenski obsežnejši pravni tekst, ki je prispeval k poenotenju in meddeželni primerljivosti gorskega prava na Kranjskem. Obsega 52 členov, v veljavi pa je bil kar 306 let. Pravila, zapisana v Gorskih bukvah, so bila za vse vinogradnike sveta, tako zapisano pravo pa je pri nas delovalo vse do leta 1848 oziroma do odprave fevdalizma.
Gorske zakone so tisti čas poznale skoraj vse dotedanje vinogradniške pokrajine srednje Evrope in tudi v naših vinskih goricah je veljal svojevrsten red, tistim, ki se ga niso držali, pa je trda predla. Šlo je za ljudsko oblast v najboljšem smislu besede, ki je delovala strogo po zakonu. Posebnost tega prava je bila, da prevzemniki vinogradniških parcel, ki so jih zainteresiranim ne glede na rod ali družbeni položaj dali zemljiški gospodje, niso bili podložniki. Šlo je namreč za enakopravno skupnost sogovornikov, medsebojne zadeve pa so urejali na podlagi določil že prej omenjenega gorskega prava, ki je določalo tudi stroge kazni za kršitelje, od denarnih, plačila kazni z vinom, izgube vinograda do zelo neprizanesljivih, kot je rezanje ušes. Tako so na primer zaznamovali tistega, ki je v vinogradu kradel grozdje ali drugo sadje.
»Gorsko pravo je obstajalo stoletja, šlo je za pravo, ki je nastalo iz običajev, iz resničnih razmerij, imelo je moč pravičnosti in zato je obstalo tako dolgo,« je na predstavitvi dela dejal Matija Ogrin. Kot je povedal Boris Golec, je bil raški župnik Andrej Recelj v obeh vlogah, kot gorski gospodar in uživalec vinograda, na Raki, kjer je služboval 20 let, pa je naredil red. Njegov prevod je najdaljše pravno besedilo v tistem času, in šele 200 let pozneje je bil preveden zakon Marije Terezije o šolstvu. Da je bil prevod v sodoben jezik zelo zahteven, je opozorila Alenka Jelovšek, zato so se morali pri prepisu in prevodu večkrat opreti na nemški izvirnik.
Predstavitve dela se je udeležil tudi etnolog Janez Bogataj, prijatelj Rake in velik poznavalec Gorskih bukev, ki je po petkovi predstavitvi še bolj navdušen nad njimi. In ker se je v času korone veliko ukvarjal s še enim pomembnim Dolenjcem Janezom Trdino in ker je bil govor o vinu in trti, se je spomnil, kaj je Trdina napisal o Kranjcih, kar bi lahko veljalo tudi za Slovence. Zapisal je, da smo Slovenci zelo srečni ljudje: če nismo lačni, smo pa žejni.
Te so zdaj izšle v znanstveni knjižni obliki, tudi v sodobnem slovenskem jeziku, s študijami o okoliščinah tega zgodovinskega in gospodarskega pojava, zasluge za tako zahteven projekt pa ima najprej Ivan Vizlar, dolgoletni predsednik Društva vinogradnikov Raka, ki je že leta 2014 predlagal zgodovinarju Stanetu Grandi, da bi izdali znamenite Gorske bukve.
Na Rako je prišel tudi Janez Bogataj (levo), na sliki v klepetu s Stanetom Grando.
Ta je bil nad idejo navdušen in je začrtal tudi pot, kako do njih. Pri pripravi dela so poleg Grande sodelovali še drugi ugledni strokovnjaki iz Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti: Matija Ogrin, Kozma Ahačič, Alenka Jelovšek, Katja Škrubej in Boris Golec. Obsežno delo na več kot 300 straneh so predstavili na petkovem 16. cvičkovem večeru pri Cvičkovem hramu, ki so ga pripravili zagnani člani Društva vinogradnikov Raka. Ti so poskrbeli tudi, da z Rake nihče ni odšel lačen ali žejen. Novoizdano delo Gorske bukve je po besedah Grande velik uspeh slovenske znanosti, ki ima tudi evropski pomen, znanstveniki, ki so sodelovali pri njegovi pripravi, pa so opravili življenjsko delo.
Najprej ustno, potem zapisano
Norme gorskega prava so se v srednjeevropskem pravu pojavile že v 12. stoletju in so se najprej prenašale ustno iz roda v rod, nastale pa so zato, ker je bilo treba urediti vzdrževanje vinogradov, pravila obnašanja v vinogradih, skupno se je določal čas trgatve, pa tudi drugo skrb za vinograde, norme so urejale tudi človeške odnose. Duhovni pastir na Raki je tako prevedel določila, ki jih je za Štajersko potrdil Ferdinand I. že leta 1543. Tako je nastal v nemirnih časih reformacije tudi prvi slovenski obsežnejši pravni tekst, ki je prispeval k poenotenju in meddeželni primerljivosti gorskega prava na Kranjskem. Obsega 52 členov, v veljavi pa je bil kar 306 let. Pravila, zapisana v Gorskih bukvah, so bila za vse vinogradnike sveta, tako zapisano pravo pa je pri nas delovalo vse do leta 1848 oziroma do odprave fevdalizma.
Gorske zakone so tisti čas poznale skoraj vse dotedanje vinogradniške pokrajine srednje Evrope in tudi v naših vinskih goricah je veljal svojevrsten red, tistim, ki se ga niso držali, pa je trda predla. Šlo je za ljudsko oblast v najboljšem smislu besede, ki je delovala strogo po zakonu. Posebnost tega prava je bila, da prevzemniki vinogradniških parcel, ki so jih zainteresiranim ne glede na rod ali družbeni položaj dali zemljiški gospodje, niso bili podložniki. Šlo je namreč za enakopravno skupnost sogovornikov, medsebojne zadeve pa so urejali na podlagi določil že prej omenjenega gorskega prava, ki je določalo tudi stroge kazni za kršitelje, od denarnih, plačila kazni z vinom, izgube vinograda do zelo neprizanesljivih, kot je rezanje ušes. Tako so na primer zaznamovali tistega, ki je v vinogradu kradel grozdje ali drugo sadje.
Predstavili so jih na 16. cvičkovem večeru.
»Gorsko pravo je obstajalo stoletja, šlo je za pravo, ki je nastalo iz običajev, iz resničnih razmerij, imelo je moč pravičnosti in zato je obstalo tako dolgo,« je na predstavitvi dela dejal Matija Ogrin. Kot je povedal Boris Golec, je bil raški župnik Andrej Recelj v obeh vlogah, kot gorski gospodar in uživalec vinograda, na Raki, kjer je služboval 20 let, pa je naredil red. Njegov prevod je najdaljše pravno besedilo v tistem času, in šele 200 let pozneje je bil preveden zakon Marije Terezije o šolstvu. Da je bil prevod v sodoben jezik zelo zahteven, je opozorila Alenka Jelovšek, zato so se morali pri prepisu in prevodu večkrat opreti na nemški izvirnik.
306306
let so bila ta pravila v veljavi.
let so bila ta pravila v veljavi.
Predstavitve dela se je udeležil tudi etnolog Janez Bogataj, prijatelj Rake in velik poznavalec Gorskih bukev, ki je po petkovi predstavitvi še bolj navdušen nad njimi. In ker se je v času korone veliko ukvarjal s še enim pomembnim Dolenjcem Janezom Trdino in ker je bil govor o vinu in trti, se je spomnil, kaj je Trdina napisal o Kranjcih, kar bi lahko veljalo tudi za Slovence. Zapisal je, da smo Slovenci zelo srečni ljudje: če nismo lačni, smo pa žejni.
