KLIČEJO NA POMOČ
Kdo bo skrbel za nas? Zaradi izčrpanosti, stresa in strahu so povsem na koncu
Usposobljeni delavci odhajajo, dajejo odpovedi zaradi nevzdržnih razmer in nestimulativnega dohodka, opozarjajo v sindikatu zdravstvenih delavcev.
Odpri galerijo
Zdravstveni delavci so na koncu svojih moči. FOTO: Leon Vidic, Delo
Zaposleni v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva so na pristojne naslovili klic na pomoč. Po več mesecih krize zaradi novega koronavirusa sporočajo, da ne zmorejo več.
V javnem pismu, pod katerim sta podpisani generalna sekretarja Dragica Kekec in predsednika Irena Ilešič Čujovič, Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije posebej izpostavlja zaposlene v socialnovarstvenih zavodih in covidnih zdravstvenih zavodih, kjer je kriza najhujša: »Že več kot pol leta nesebično in skrajno požrtvovalno, včasih na robu moči, rešujejo življenja in skrbijo za najbolj ogrožene.«
Vsebino pisma objavljamo v celoti (nelektorirano):
»Kljub zaščitni obleki so naši člani izpostavljeni enormnemu tveganju za okužbo. Delo v popolni zaščitni opremi, v kateri je vroče, zaradi pomanjkanja le-te pa zaposleni tudi po več ur ne morejo na stranišče, saj bi morali zaščitno obleko takrat zamenjati z novo, je izredno zahtevno in izčrpljujoče. Na zaposlenih, ki svoje delo opravljajo z vso požrtvovalnostjo in srcem, pa že pušča posledice davek psihofizične in čustvene izčrpanosti. Vsem, ki v času pandemije Covid-19 delajo v takih nečloveških pogojih, se ne moremo dovolj zahvaliti za njihovo nepopisno humanost in profesionalnost.
Timi v zdravstvu in socialnem varstvu, ki so bili že pred marcem letos kadrovsko podhranjeni, so zaradi izčrpanosti, stalnega stresa zaradi pritiskov in strahu, povsem na koncu s svojimi močmi. Zaradi epidemiološke situacije so prilagodili svoje dopuste, prilagajajo svoje socialno življenje v prostem času in se odpovedujejo mnogo bolj kot ostali prebivalci Slovenije. Ker opravljajo svoj poklic kot poslanstvo, so se naši člani temu do neke mere pripravljeni prilagoditi, hkrati pa na drugi strani upravičeno pričakujejo pomoč in posluh odločevalcev.
Posluha žal ni. Zato kličemo na pomoč in sporočamo, da ne vzdržimo več. Usposobljeni delavci odhajajo, dajejo odpovedi zaradi nevzdržnih razmer in nestimulativnega dohodka. Od njih se pričakujejo nečloveški napori, hkrati pa prejemajo sporočila, da njihovo, včasih tudi dvojno delo, ni vredno nagrade. Zato se tudi odhodi delavcev ne nadomeščajo z novimi delavci in začarani krog je sklenjen.
Od Vlade in obeh resornih ministrstev pričakujemo konkretne rešitve, ki bodo sprejete v socialnem dialogu. V ospredju je nujen čimprejšnji sprejem kadrovskih standardov in normativov v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Že v sredini julija smo v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije na odločevalce naslovili tudi zahtevo po zagotovitvi sredstev za izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po KPJS. Prepričani smo, da je razglasitev ogroženega območja neposredno vezana na predpostavko epidemije, katere definicija je »pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje«. Opredelitev (prenizkega) dodatka zgolj za delo v sivih in rdečih conah v PKP5 je po našem prepričanju premalo za dosego cilja, ohraniti zaposlene na najbolj izpostavljenih in obremenjenih delovnih mestih.«
V javnem pismu, pod katerim sta podpisani generalna sekretarja Dragica Kekec in predsednika Irena Ilešič Čujovič, Sindikat zdravstva in socialnega varstva Slovenije posebej izpostavlja zaposlene v socialnovarstvenih zavodih in covidnih zdravstvenih zavodih, kjer je kriza najhujša: »Že več kot pol leta nesebično in skrajno požrtvovalno, včasih na robu moči, rešujejo življenja in skrbijo za najbolj ogrožene.«
Vsebino pisma objavljamo v celoti (nelektorirano):
»Kljub zaščitni obleki so naši člani izpostavljeni enormnemu tveganju za okužbo. Delo v popolni zaščitni opremi, v kateri je vroče, zaradi pomanjkanja le-te pa zaposleni tudi po več ur ne morejo na stranišče, saj bi morali zaščitno obleko takrat zamenjati z novo, je izredno zahtevno in izčrpljujoče. Na zaposlenih, ki svoje delo opravljajo z vso požrtvovalnostjo in srcem, pa že pušča posledice davek psihofizične in čustvene izčrpanosti. Vsem, ki v času pandemije Covid-19 delajo v takih nečloveških pogojih, se ne moremo dovolj zahvaliti za njihovo nepopisno humanost in profesionalnost.
Timi v zdravstvu in socialnem varstvu, ki so bili že pred marcem letos kadrovsko podhranjeni, so zaradi izčrpanosti, stalnega stresa zaradi pritiskov in strahu, povsem na koncu s svojimi močmi. Zaradi epidemiološke situacije so prilagodili svoje dopuste, prilagajajo svoje socialno življenje v prostem času in se odpovedujejo mnogo bolj kot ostali prebivalci Slovenije. Ker opravljajo svoj poklic kot poslanstvo, so se naši člani temu do neke mere pripravljeni prilagoditi, hkrati pa na drugi strani upravičeno pričakujejo pomoč in posluh odločevalcev.
Posluha žal ni. Zato kličemo na pomoč in sporočamo, da ne vzdržimo več. Usposobljeni delavci odhajajo, dajejo odpovedi zaradi nevzdržnih razmer in nestimulativnega dohodka. Od njih se pričakujejo nečloveški napori, hkrati pa prejemajo sporočila, da njihovo, včasih tudi dvojno delo, ni vredno nagrade. Zato se tudi odhodi delavcev ne nadomeščajo z novimi delavci in začarani krog je sklenjen.
Od Vlade in obeh resornih ministrstev pričakujemo konkretne rešitve, ki bodo sprejete v socialnem dialogu. V ospredju je nujen čimprejšnji sprejem kadrovskih standardov in normativov v dejavnosti zdravstva in socialnega varstva. Že v sredini julija smo v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva Slovenije na odločevalce naslovili tudi zahtevo po zagotovitvi sredstev za izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah po KPJS. Prepričani smo, da je razglasitev ogroženega območja neposredno vezana na predpostavko epidemije, katere definicija je »pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje«. Opredelitev (prenizkega) dodatka zgolj za delo v sivih in rdečih conah v PKP5 je po našem prepričanju premalo za dosego cilja, ohraniti zaposlene na najbolj izpostavljenih in obremenjenih delovnih mestih.«
