ZAPUŠČENA VAS
Kdo je bil zadnji Slapničan?
Vas, ki je bila že pred triintridesetimi leti razglašena za spomenik nepremične kulturne dediščine lokalnega pomena, je zdaj spet brez prebivalcev.
Odpri galerijo
Pajčevina na rešetkah
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije smo imeli v začetku leta v državi 57 naselij brez prebivalcev, od tega največ, kar 17, v občini Kočevje. Lani je brez prebivalcev ostalo naselje Slapnik v občini Brda: »Prvega januarja 2017 je to naselje imelo še enega prebivalca, na začetku leta 2018 pa nobenega več,« so zapisali.
Ko smo te dni v Noznem, najbližji sosednji vasi, spraševali, kdo bi bil zadnji Slapničan, so skomigali: »Slapnik je že veliko let zapuščen, nihče ni tam stanoval.« Niti da bi kdo od nekdanjih Slapničanov lani odšel v večnost, niso nič slišali.
Slapnik je že dolgo brez žive duše. Kar je bilo vrednega, so iz razpadajočih hiš tudi že zdavnaj odnesli. Kot se marsikje na podeželju zarašča kulturna krajina, tako se v Slapniku zarašča celotna vas.
Le dve sicer trdno zaklenjeni hiši z zaprtimi polkni že na zunaj izkazujeta, da ju njuna gospodarja občasno še obiskujeta. Prva je montažna pred vasjo, druga na koncu vaške ulice.
Slapničani so začeli odhajati v svet že kmalu po drugi svetovni vojni. Posamezne hiše so bile zapuščene v petdesetih letih, v sedemdesetih že skoraj vse. Kljub praznjenju so lastniki po prvem potresu v Posočju zaradi poškodovanih starih zgradili pred vasjo dve novi hiši, montažni.
Vaščani so se razkropili največ po Goriškem in Koprskem, pa tudi čez mejo v Italijo in celo v Avstralijo in Ameriko. V bližnjih krajih živeči so se še dolgo vsaj občasno vračali in poskušali hiše vzdrževati, obdelovalne parcele pa oddati v najem. Zdaj je že na zunaj prepoznati, da lastniki skrbijo le še za dve hiši, vse druge so vegaste ruševine.
To, da je bil Slapnik že pred triintridesetimi leti, 28. avgusta 1985, razglašen za spomenik nepremične kulturne dediščine lokalnega pomena, ga ni odrešilo. Zavarovano enoto z evidenčno številko 4760, po nastanku iz 18. in 19. stoletja, so opisali: »Manjša gručasta vas z značilno briško arhitekturo. Vaška pot jo deli na dva dela. Nekdaj dober gospodarski položaj prebivalcev izpričujejo bogato oblikovana stanovanjska in gospodarska poslopja.« Na koncu so še pripisali: »Vas ni stalno naseljena.« Že avgusta 1985, ne šele od lani!
Kdaj pa kdaj vendarle gre kdo skozi vas, saj skoznjo vodijo nekatere pohodniške smeri, med njimi triurna krožna pot Trcinka (poimenovana po briški sorti češenj) od spominskega znamenja pri Peternelu do zavetišča na Koradi, s katere se spusti na Vrhovlje pri Kožbani, kjer se od cerkvice sv. Andreja, ki se ponaša z najstarejšimi freskami v Brdih, odstira eden izmed najlepših pogledov čez briške griče proti furlanski nižini.
Čez Slapnik vodi tudi Pot miru od Alp do Jadrana, ki od Rombona do Trsta povezuje kraje ob nekdanji soški fronti.
Občasno pa Slapnik nad potokom Kožbanjšček, ki slovi po tolmunih v tesni Krčnik, obiščejo tudi različni strokovnjaki. Pred desetimi leti je pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU izšla monografija Terasirana pokrajina Goriških brd šestih slovenskih geografov. Raziskava je med drugim ugotovila, da živijo Brici v 45 naseljih, povprečna velikost naselja je okrog 120 prebivalcev, izumrlo je le eno: »Slapnik v zgornjih Goriških brdih je imel leta 1991 le še enega prebivalca, ob popisu leta 2002 pa je bil edino briško naselje brez stalnih prebivalcev.«
Zamisli, kaj storiti s Slapnikom, so se utrinjale že marsikomu. Trdnejšo oporo jim je pred petimi leti želel postaviti študent ljubljanske arhitekture Blaž Šolar z diplomsko nalogo Idejna zasnova razpršenega hotela v vasi Slapnik. Seveda z namenom, da bi »z novim programom in ustrezno obnovo vas lahko ponovno oživela«. Poudaril je ugodne razmere za bivanje in pridelovanje hrane na izjemni razgledni lokaciji, odmaknjenost od urbanega vrveža in ne nazadnje neokrnjen stik z naravo. Koristi od revitalizacije bi z delovnimi mesti in možnostjo prodaje domačih pridelkov in izdelkov lahko imeli tudi okoliški prebivalci.
Na temo obnove Slapnika in sodobnega razvoja naselij v zgornjih Brdih so za omizjem v Viteški dvorani gradu Dobrovo razpravljali tudi briški občinski urbanist Mitja Skubin, mladi briški arhitekt Martin Simčič ter drugi prvokategorniki stroke, kot so Vasja J. Perovič, Mitja Žagar, Peter Ličen, Alenka Fikfak ter že omenjeni Blaž Šolar, ki je »predstavil idejno rešitev – celovito prenovo Slapnika v zaključen turistični kompleks s ponudbo za petične goste, željne odklopa od stresnega vsakdana«.
Motiv, da bi v zapuščene kraje povrnili življenje z novimi prebivalci, so v sklopu projekta Odprta vas pod organizacijo in vodstvom profesorice Jasne Kralj Pavlovec v Slapniku iskali tudi študenti fakultete za dizajn s kolegi iz programa Erasmus. Med drugim so opozorili, da bi ekološko usmerjena in samozadostna vsebina ugodno vplivala ne samo na ohranjanje podobe tradicionalne arhitekture in življenja, temveč tudi na širšo podobo in prepoznavnost kulturne krajine.
Toda Slapnik ponuja še drugo možnost, da na tem primeru prepoznamo naravne procese, ki se začno prosto odvijati, potem ko se človek umakne. Kot pravi Alan Weisman v svoji tudi v slovenščino prevedeni knjigi Svet brez nas: »Takoj ko ljudje izginejo, se njihovih hiš polasti narava in jih začne čistiti. Počisti jih z obličja Zemlje. Pospravi do poslednje opeke.« Sicer sleherno hišo že takoj, ko je postavljena, napada erozija – le da se tega niti ne zavedamo.
Največkrat hišo oblega voda, ugotavlja Weisman: »Ta vedno sili v notranjost.« Narava se nam maščuje z vodo, ki bo najprej načela streho, njen leseni skelet.
Slapnik tak, kot je zdaj, je dragocen študijski vzorec Weismanove teorije. Če ga prepoznamo.
Ko smo te dni v Noznem, najbližji sosednji vasi, spraševali, kdo bi bil zadnji Slapničan, so skomigali: »Slapnik je že veliko let zapuščen, nihče ni tam stanoval.« Niti da bi kdo od nekdanjih Slapničanov lani odšel v večnost, niso nič slišali.
Desetletja samote
Slapnik je že dolgo brez žive duše. Kar je bilo vrednega, so iz razpadajočih hiš tudi že zdavnaj odnesli. Kot se marsikje na podeželju zarašča kulturna krajina, tako se v Slapniku zarašča celotna vas.
Le dve sicer trdno zaklenjeni hiši z zaprtimi polkni že na zunaj izkazujeta, da ju njuna gospodarja občasno še obiskujeta. Prva je montažna pred vasjo, druga na koncu vaške ulice.
Kažipot na stebričku za Pot miru FOTOgrafije: MARKO FEIST
Slapničani so začeli odhajati v svet že kmalu po drugi svetovni vojni. Posamezne hiše so bile zapuščene v petdesetih letih, v sedemdesetih že skoraj vse. Kljub praznjenju so lastniki po prvem potresu v Posočju zaradi poškodovanih starih zgradili pred vasjo dve novi hiši, montažni.
Vaščani so se razkropili največ po Goriškem in Koprskem, pa tudi čez mejo v Italijo in celo v Avstralijo in Ameriko. V bližnjih krajih živeči so se še dolgo vsaj občasno vračali in poskušali hiše vzdrževati, obdelovalne parcele pa oddati v najem. Zdaj je že na zunaj prepoznati, da lastniki skrbijo le še za dve hiši, vse druge so vegaste ruševine.
Na pobočju Korade
To, da je bil Slapnik že pred triintridesetimi leti, 28. avgusta 1985, razglašen za spomenik nepremične kulturne dediščine lokalnega pomena, ga ni odrešilo. Zavarovano enoto z evidenčno številko 4760, po nastanku iz 18. in 19. stoletja, so opisali: »Manjša gručasta vas z značilno briško arhitekturo. Vaška pot jo deli na dva dela. Nekdaj dober gospodarski položaj prebivalcev izpričujejo bogato oblikovana stanovanjska in gospodarska poslopja.« Na koncu so še pripisali: »Vas ni stalno naseljena.« Že avgusta 1985, ne šele od lani!
Pajčevina na rešetkah
Kdaj pa kdaj vendarle gre kdo skozi vas, saj skoznjo vodijo nekatere pohodniške smeri, med njimi triurna krožna pot Trcinka (poimenovana po briški sorti češenj) od spominskega znamenja pri Peternelu do zavetišča na Koradi, s katere se spusti na Vrhovlje pri Kožbani, kjer se od cerkvice sv. Andreja, ki se ponaša z najstarejšimi freskami v Brdih, odstira eden izmed najlepših pogledov čez briške griče proti furlanski nižini.
Čez Slapnik vodi tudi Pot miru od Alp do Jadrana, ki od Rombona do Trsta povezuje kraje ob nekdanji soški fronti.
Ohraniti ali prepustiti
Občasno pa Slapnik nad potokom Kožbanjšček, ki slovi po tolmunih v tesni Krčnik, obiščejo tudi različni strokovnjaki. Pred desetimi leti je pri Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU izšla monografija Terasirana pokrajina Goriških brd šestih slovenskih geografov. Raziskava je med drugim ugotovila, da živijo Brici v 45 naseljih, povprečna velikost naselja je okrog 120 prebivalcev, izumrlo je le eno: »Slapnik v zgornjih Goriških brdih je imel leta 1991 le še enega prebivalca, ob popisu leta 2002 pa je bil edino briško naselje brez stalnih prebivalcev.«
Vaščani Slapnika so se razkropili največ po Goriškem in Koprskem, pa tudi čez mejo v Italijo in celo v Avstralijo in Ameriko.
Zamisli, kaj storiti s Slapnikom, so se utrinjale že marsikomu. Trdnejšo oporo jim je pred petimi leti želel postaviti študent ljubljanske arhitekture Blaž Šolar z diplomsko nalogo Idejna zasnova razpršenega hotela v vasi Slapnik. Seveda z namenom, da bi »z novim programom in ustrezno obnovo vas lahko ponovno oživela«. Poudaril je ugodne razmere za bivanje in pridelovanje hrane na izjemni razgledni lokaciji, odmaknjenost od urbanega vrveža in ne nazadnje neokrnjen stik z naravo. Koristi od revitalizacije bi z delovnimi mesti in možnostjo prodaje domačih pridelkov in izdelkov lahko imeli tudi okoliški prebivalci.
Opozorilni napis
Na temo obnove Slapnika in sodobnega razvoja naselij v zgornjih Brdih so za omizjem v Viteški dvorani gradu Dobrovo razpravljali tudi briški občinski urbanist Mitja Skubin, mladi briški arhitekt Martin Simčič ter drugi prvokategorniki stroke, kot so Vasja J. Perovič, Mitja Žagar, Peter Ličen, Alenka Fikfak ter že omenjeni Blaž Šolar, ki je »predstavil idejno rešitev – celovito prenovo Slapnika v zaključen turistični kompleks s ponudbo za petične goste, željne odklopa od stresnega vsakdana«.
naselij je v Sloveniji brez prebivalcev.
Motiv, da bi v zapuščene kraje povrnili življenje z novimi prebivalci, so v sklopu projekta Odprta vas pod organizacijo in vodstvom profesorice Jasne Kralj Pavlovec v Slapniku iskali tudi študenti fakultete za dizajn s kolegi iz programa Erasmus. Med drugim so opozorili, da bi ekološko usmerjena in samozadostna vsebina ugodno vplivala ne samo na ohranjanje podobe tradicionalne arhitekture in življenja, temveč tudi na širšo podobo in prepoznavnost kulturne krajine.
Vstop v vas bi kar zaprlDomačin iz vasi Nozno nam je dejal, da bi vstop v Slapnik preprosto prepovedal: "Iz praznih hiš so pokradli že vse, kar je bilo vrednega. Samo vprašanje časa je, da bodo začeli odvažati še kamne!" Zato predlaga: "Edina rešitev je, da se čez cesto postavi zapornico, ključe pa razdeli samo nepremičninskim lastnikom oziroma njihovim dedičem. Kot imajo to urejeno že marsikje na gozdnih cestah."
Toda Slapnik ponuja še drugo možnost, da na tem primeru prepoznamo naravne procese, ki se začno prosto odvijati, potem ko se človek umakne. Kot pravi Alan Weisman v svoji tudi v slovenščino prevedeni knjigi Svet brez nas: »Takoj ko ljudje izginejo, se njihovih hiš polasti narava in jih začne čistiti. Počisti jih z obličja Zemlje. Pospravi do poslednje opeke.« Sicer sleherno hišo že takoj, ko je postavljena, napada erozija – le da se tega niti ne zavedamo.
Med lepšimi stavbami
Največkrat hišo oblega voda, ugotavlja Weisman: »Ta vedno sili v notranjost.« Narava se nam maščuje z vodo, ki bo najprej načela streho, njen leseni skelet.
Slapnik tak, kot je zdaj, je dragocen študijski vzorec Weismanove teorije. Če ga prepoznamo.
