Kekca so vrteli po vsem svetu

V Marezigah pri Kopru se je poslovil Matija Barl (1940–2018), ki je leta 1951 na velikih platnih kot enajstletni fant navdušil z naslovno vlogo Kekca v enem najbolj kultnih filmov slovenske in jugoslovanske kinematografije in tudi prvem slovenskem celovečernem filmu z mednarodno nagrado. Letos mineva 100 let, ko je Josip Vandot, mladinski pisatelj, oče Kekca ter drugih literarnih in filmskih junakov, povest Kekec na hudi poti objavil v desetih nadaljevanjih v mladinski reviji Zvonček. Štiri leta pozneje, 1922., je izšel Kekec na volčji poti in leta 1924 še Kekec nad samotnim breznom.

Kekčev oče iz Borovške vasi, današnje Kranjske Gore, je bil rojen 15. januarja 1884. Njegov oče Franc je bil trgovski vajenec v Trstu, nato se je vrnil domov v Kranjsko Goro. Postal je progovni delavec, pozneje načelnik postaje. Njegova žena Neža Robičeva iz Ruta, današnjega Gozda - Martuljka, je skrbela je za dvanajst otrok, šest sinov in šest hčera. Otroška leta Vandotovih otrok so bila lepa. Igrali so se po jamah in travnikih okoli postaje, na produ Velike Pišence, po senožetih in bližnjih gozdovih, mati je vedno našla čas za pravljice in pripovedke. S pripovedmi o vilah, škratih in divjih možeh, pa čudaških samotarjih je Josipu razvnela domišljijo.

Medicina, železnica, pisanje

Na novomeški gimnaziji je bil Josip priden dijak. Po maturi leta 1905 je želel študirati medicino, a mu pomanjkanje denarja tega ni dopuščalo. Izšolal se je za železniškega uradnika, živel v raznih krajih na Koroškem, Primorskem, Štajerskem in Hrvaškem, po upokojitvi tudi v Ljubljani. Nato se je vrnil domov, v svoj gorski svet. Na materino prigovarjanje se je za dvanajst let zaposlil pri Južni železnici in leta 1922 kot namišljeni bolnik zaprosil za predčasno upokojitev, saj je imel odpor do železničarske uniforme; takrat je bil star 38 let. »Iz bogve kakšnega notranjega nagnjenja je začel pisati za mladino,« pravi pisatelj Janez Kajzer. »Njegove mladinske povesti, ki so izhajale v nadaljevanjih v mladinskih revijah, so med mladimi bralci hitro vzbudile pozornost. Osrednji junak teh povesti je bil Kekec, dober, močan in zvit deček, okrog katerega je pisatelj razvrstil druge, prav tako mikavne deške in dekliške podobe. Bralci so požirali njegove povesti prav tako kot zgodbe o Tarzanu, le da so bile zgodbe o Kekcu zanimivejše, saj so živele v domačem gorskem svetu.«
Druga svetovna vojna ga je zalotila v Mariboru, kjer je imel v stanovanju ogromno knjižnico, ki so mu jo zasegli: 3000 knjig so zažgali na grmadi, v ognju so končali številni rokopisi, tudi četrta povest o Kekčevih dogodivščinah. Z družino so ga izgnali na Hrvaško, v okolico Slavonskega Broda, kjer je živel do poletja 1944 v vasici Trnjanski Kuti, ki so jo 11. julija 1944 bombardirali. Sredi bombnega meteža je prezgodaj ostareli pisatelj zbežal na vrt, ubili so ga drobci odvržene bombe, ki jo je zaradi razbremenitve odvrglo poškodovano zavezniško letalo. Žena, hčerka in vnučka so bili hudo ranjeni. Po osvoboditvi so se preselili v Ljubljano, kamor so prepeljali tudi posmrtne ostanke pisatelja, ki počiva na ljubljanskem pokopališču.

Prvi film in nagrada

»V viharnih povojnih letih je bil Vandot pozabljen, njegov Kekec zavržen,« ugotavlja Kajzer. »Novi pisatelji so za novo rabo kovali drugačne zgodbe, saj so bili mladi slovenski bralci deležni predvsem povesti in zgodb, prevedenih iz ruščine. Kekec se je tedaj zdel dober samo še za staro šaro.« Toda vse gre svojo pot. Uredniki pri Mladinski knjigi v Ljubljani, ki so imeli Kekca še dobro v spominu, so se odločili natisniti knjigo povesti o Kekcu ter nato še eno in še eno. Knjige, polne človečnosti in lirizma ter lepote gora, so bile razgrabljene, zato so jih morali ponatisniti, zatem tudi prevesti v tuje jezike.

Film Kekec – igral ga je Matija Barl – je bil prvi slovenski film za otroke in tretji slovenski celovečerni film. Njegova pot po Sloveniji je bila praznična, gledalci in kritiki so ga sprejeli z veliko naklonjenostjo. Scenarij zanj sta po Vandotovem delu Kekec nad samotnim breznom napisala Frane Milčinski in režiser Jože Gale. Vandotove zgodbe nista bistveno spreminjala, pomemben nov element so uglasbene pesmi, ki jih v literarni zgodbi ni. Drugi film z naslovom Srečno, Kekec! iz leta 1963 (igral ga je Velimir Gjurin) je bil prvi slovenski barvni film. Tretji film iz leta 1968, Kekčeve ukane (igral je Zlatko Krasnič), ni bil posnet po Vandotovem delu, scenarist Ivan Ribič je vzel iz prvih dveh filmov znane junake in dodal še dva iz Vandotovega dela Popotovanja naše Jelice ter v pisateljevem slogu izoblikoval novo zgodbo. Filme o Kekcu so vrteli po vsem svetu, od Kitajske in Indije do Združenih držav Amerike in Velike Britanije. Prvi filmski Kekec je mladi slovenski kinematografiji prislužil tudi prvo uradno mednarodno priznanje, in sicer na beneškem festivalu leta 1952.