Ker je imela jajca, je začela peči (FOTO)

Drobno pecivo, kot so keksi, breskvice, janeževi upognjenci, sladki orehi, žepki, linške oči in še marsikaj drugega, ponujata na stojnicah tudi Rosanda in Marko Ploštajner, ki sta že dvanajst let nosilca dopolnilne dejavnosti v Vezovju. Tam sta pred leti obudila družinsko kmetijo, na njej srečamo zajčke, kokoši, gosi, race in druge živali.

Sama pridelujeta pšenico, ječmen in piro ter sezonsko zelenjavo. Ker imata dovolj domačih jajc, iz njih izdelujeta domače rezance in mlince, največ pa jih porabita za peko različnih vrst drobnega peciva in piškotov, po čemer sta najbolj znana. »Pečem tudi tradicionalne janeževe upognjence, ki morajo biti obvezno pečeni na pekaču, premazanem s čebeljim voskom,« nam je razodela Rosanda, ki je dolga leta živela v Nemčiji. In kaj je pri nas, ko se je vrnila v Slovenijo, najbolj pogrešala?

Tudi v Šentjurju rastejo buče, iz njih pridobiva okusne bučnice.

»Karamelizirane mandlje, ki so še zlasti v prazničnem decembrskem času redna ponudba in jih je v Nemčiji mogoče dobiti za vsakim vogalom. V Sloveniji ni tako, zato sem jih začela pripravljati. Za Razvojno agencijo Kozjansko sem naredila nekakšno posebno izdajo, to so karamelizirane bučnice, lešniki in orehi, pri čemer pa sem sladkorju dodala še cimet,« je povedala in dodala, da tovrstne ponudbe pri nas še vedno primanjkuje. »Ljudje imajo radi domače kekse in pecivo, kakršnega na policah večjih trgovin ni moč kupiti.«

Marmeladni začetki

Rosanda ima, pričakovano, največ dela s peko pozimi in v času praznikov, a je s tovrstno ponudbo prisotna na stojnicah vse leto, ob sobotah v Šentjurju, ob petkih pa njen mož Marko dobrote ponuja na stojnici v Citycentru, največjem celjskem nakupovalnem središču. Seveda pa ima svoje izdelke vedno na razpolago tudi doma, kamor kupci, ki ju poznajo, pridejo predvsem takrat, ko potrebujejo večje količine.

Delček sladke ponudbe blagovne znamke Rosandine dobrote.

Vse se je začelo z marmeladami, sokovi iz jurke in jabolk, že omenjenimi karameliziranimi mandlji ter suhim sadjem. »Ko sem prišla na kmetijo, sem bila brezposelna. Z zavoda za zaposlovanje so me poslali na Izzive podeželja v Celje. Tam sem izvedela, da obstajajo dopolnilne dejavnosti na kmetiji, a takrat to ni bila ravno popularna dejavnost. S pomočjo usposobljenih ljudi za kmetijstvo in turizem sem potem odprla dopolnilno dejavnost. Razvojna agencija Kozjansko me je povabila, da se ji pridružim na sejmu v Ljubljani. Takrat sem s seboj nesla kozarčke z marmelado, ki sem jih stilsko oblikovala. To je bilo še v času, ko tovrstnih izdelkov še ni bilo na trgu. Sprva sem pripravljala zelo majhne količine, pozneje pa vedno več, saj se je povpraševanje nenehno povečevalo. Zdaj pa sva z možem redno prisotna na različnih sejmih in tržnicah,« pravi Ploštajnerjeva.

Iz Rosandine kuhinje pogosto diši, zlasti ko se loti peke piškotov.

Preverjeni recepti

Kot je razkrila, je piškote začela peči, ker je imela doma dovolj domačih jajc, domača je tudi moka. Zanimivo je, da peče po preverjenih recepturah, še zlasti je pozorna na razmerje sestavin. »Pri peki ajdovih piškotov, denimo, dodam vedno čokolado v prahu, ki je v receptu sicer ni, a je to dobro, saj bi bili sicer preveč sivi. Rada preizkušam nove stvari, spreminjam arome. Pri peki drobnega peciva je obvezna sestavina maslo. Brez njega ne gre,« pravi Ploštajnerjeva, ki je pred leti na sejmu v Rogatcu prvič videla mlince, prej jih namreč sploh ni poznala. Kmetico, ki jih je prodajala in zelo hitro razprodala, je vprašala, kaj je to. Razložila ji je postopek priprave in že prvič, ko jih je pripravila sama, so odlično uspeli. »Potem sem našla recept zanje tudi v svoji stari kuharski knjigi in jih začela peči. Poslej so mlinci v naši stalni ponudbi, saj je priprava dokaj hitra in nezahtevna.«

Pobarali smo jo, ali ljudje dobre recepte radi delijo z drugimi ali jih raje ohranjajo zase. »Kakor kdo. Menim, da je lepo, če si med seboj pomagamo, kaj razložimo in tudi pokažemo. Okus izdelka namreč nikoli ni enak, saj vsak vedno doda še kaj svojega,« je sklenila sogovornica.