ZNANA UMETNINA
Kjer je nastalo Poletje
Podbrezje je kraj s približno 700 prebivalci in leži v osrčju Gorenjske med Kranjem, Radovljico in Tržičem; je v delu Ljubljanske kotline, ki se imenuje Dobrave.
Odpri galerijo
Pogled na podružnično cerkev s sadovnjaki
Vas je dolga in jo sestavljajo zaselki Podtabor, Britof, Srednja vas, Dolenja vas, Bistrica in Gobovce. Zadnja dva zaselka sta danes samostojni naselji. Kraj je znan po velikem sadjarju, duhovniku in piscu Francu Pircu, ki velja za začetnika podbreške sadjarske tradicije, ter pisateljih Mimi Malenšek in Karlu Mauserju; vsem so ob župnijski cerkvi sv. Jakoba postavili spomenike.
V Podbrezje je rada zahajala tudi slikarka Ivana Kobilca, saj je tu živela njena mati. Na materinem domu v Podbrezjah je nastala tudi Ivanina največja umetnina, znana in priljubljena slika Poletje. Znamenite slikarke so se v kraju spomnili pred dvema letoma, ko so ob spomeniku Malenškovi in Mauserju odkrili še njenega.
»Kraj je znan tudi po taborski cerkvi, podružnični cerkvi sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje,« pravi kronist Stane Mihelič. »Ta cerkev je na hribu Tabor, ki je tudi priljubljena razgledna točka. Z njega razgled sega vse do Julijskih Alp vključno s Triglavom in Jelovico na zahodu, do Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp na severu, do Jošta nad Kranjem na jugu in Krvavca na vzhodu. Tabor s cerkvijo je eden izmed najbolj znanih protiturških taborov na Slovenskem, kar dokazuje tudi obzidje okoli cerkve.«
Mihelič dodaja, da so prvi ohranjeni zapisi o vasi iz začetka 16. stoletja: »Fara sv. Jakoba in podružnica sv. Benedikta na Taboru se v pisnem dokumentu prvič omenjata leta 1502. Prej so ti kraji spadali pod prafaro Šmartin, današnje Stražišče pri Kranju, zemljiško pa pod radovljiške gospode, največ Ortenburžane, ki so imeli Pusti grad na vrhu današnje Zgornje Lipnice na desnem bregu Save nasproti Radovljice.«
Enotno ime Podbrezje je uveljavljeno šele po drugi svetovni vojni, prej pa je to ime označevalo faro sv. Jakoba. K obsegu zdajšnje fare in donedavne krajevne skupnosti pa spadata še samostojni vasi Bistrica in Gobovce.
Skozi vas je tekla stara srednjeveška pot iz Trsta, Ljubljane in Kranja v Trbiž ali čez Koren. Prečna pot iz Ljubelja pa je prišla iz Zvirč na vrh starih Gobovc, pri obnovljeni Blekovi kapelici sv. Benedikta, se spustila proti današnjemu Podnartu in pri kmetiji Kožar prestopila plitvo Savo, nato pa v Kropo in čez Jelovico v Bohinj ali zgornjo Selško dolino, lahko pa tudi čez Poljšico, Njivico in Mohor prav tako v Selško dolino. Tudi poštne kočije in postaje so sledile tej glavni poti jug–sever. Tri podbreške klance je opisal pisatelj Janez Jalen v trilogiji Vozarji.
Leta 1870 je stekla gorenjska železnica Ljubljana–Jesenice, ki je dobila postajo tudi v Podnartu, zato je napredni Alojz Pavlin dosegel, da so uvedli poštni urad v Podbrezjah. Poštar je postal Fran Černilec, ki je hodil s konjem v Podnart na vlak po pošto in jo v Podbrezjah odpremljal za vasi, Duplje, Ljubno in tudi celo za Podnart.
V začetku 60. let 20. stoletja je stekla nova avtocesta mimo Podbrezij proti Tržiču in Jesenicam. Z gorenjske avtoceste je lep pogled na vas in taborsko cerkev, pod katero so urejeni sadovnjaki, danes pokriti z mrežami proti toči.
V Podbrezje je rada zahajala tudi slikarka Ivana Kobilca, saj je tu živela njena mati. Na materinem domu v Podbrezjah je nastala tudi Ivanina največja umetnina, znana in priljubljena slika Poletje. Znamenite slikarke so se v kraju spomnili pred dvema letoma, ko so ob spomeniku Malenškovi in Mauserju odkrili še njenega.
»Kraj je znan tudi po taborski cerkvi, podružnični cerkvi sv. Benedikta in Žalostne Matere Božje,« pravi kronist Stane Mihelič. »Ta cerkev je na hribu Tabor, ki je tudi priljubljena razgledna točka. Z njega razgled sega vse do Julijskih Alp vključno s Triglavom in Jelovico na zahodu, do Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp na severu, do Jošta nad Kranjem na jugu in Krvavca na vzhodu. Tabor s cerkvijo je eden izmed najbolj znanih protiturških taborov na Slovenskem, kar dokazuje tudi obzidje okoli cerkve.«
Podbreška cerkev s pokopališčem Fotografije: Primož Hieng
Mihelič dodaja, da so prvi ohranjeni zapisi o vasi iz začetka 16. stoletja: »Fara sv. Jakoba in podružnica sv. Benedikta na Taboru se v pisnem dokumentu prvič omenjata leta 1502. Prej so ti kraji spadali pod prafaro Šmartin, današnje Stražišče pri Kranju, zemljiško pa pod radovljiške gospode, največ Ortenburžane, ki so imeli Pusti grad na vrhu današnje Zgornje Lipnice na desnem bregu Save nasproti Radovljice.«
Enotno ime Podbrezje je uveljavljeno šele po drugi svetovni vojni, prej pa je to ime označevalo faro sv. Jakoba. K obsegu zdajšnje fare in donedavne krajevne skupnosti pa spadata še samostojni vasi Bistrica in Gobovce.
Skozi vas je tekla stara srednjeveška pot iz Trsta, Ljubljane in Kranja v Trbiž ali čez Koren. Prečna pot iz Ljubelja pa je prišla iz Zvirč na vrh starih Gobovc, pri obnovljeni Blekovi kapelici sv. Benedikta, se spustila proti današnjemu Podnartu in pri kmetiji Kožar prestopila plitvo Savo, nato pa v Kropo in čez Jelovico v Bohinj ali zgornjo Selško dolino, lahko pa tudi čez Poljšico, Njivico in Mohor prav tako v Selško dolino. Tudi poštne kočije in postaje so sledile tej glavni poti jug–sever. Tri podbreške klance je opisal pisatelj Janez Jalen v trilogiji Vozarji.
Franc Pirc velja za začetnika podbreške sadjarske tradicije.
Leta 1870 je stekla gorenjska železnica Ljubljana–Jesenice, ki je dobila postajo tudi v Podnartu, zato je napredni Alojz Pavlin dosegel, da so uvedli poštni urad v Podbrezjah. Poštar je postal Fran Černilec, ki je hodil s konjem v Podnart na vlak po pošto in jo v Podbrezjah odpremljal za vasi, Duplje, Ljubno in tudi celo za Podnart.
V začetku 60. let 20. stoletja je stekla nova avtocesta mimo Podbrezij proti Tržiču in Jesenicam. Z gorenjske avtoceste je lep pogled na vas in taborsko cerkev, pod katero so urejeni sadovnjaki, danes pokriti z mrežami proti toči.
