Kmalu rušenje črnih gradenj: Do konca leta naj bi jih padlo med 30 in 40
Včerajšnje srečanje z Andrejo Troha, direktorico gradbene inšpekcije na inšpektoratu za naravne vire in prostor, je bilo naznanilo velike jesenske čistilne akcije, v kateri namerava gradbena inšpekcija (GI) v prihajajočih mesecih odstraniti več nelegalnih objektov po Sloveniji, načrtujejo med 30 in 40 izvršb. »Številčno največ postopkov, ki so načrtovani kot izvršbe, je na Obali, v Ljubljani in Celju. To so tudi enote, kjer je največ inšpekcijskih postopkov,« je stanje predstavila inšpektorica.
Ovir je ogromno
Območja črnih gradenj (oziroma zavezancev, kot jih imenujejo na inšpektoratu) so praktično po vsej Sloveniji, ker se tudi kršitve dogajajo po vsej domovini, pravi Trohova: »V avgustu so se izvedle štiri izvršbe, pri treh so zavezanci sami izpolnili obveznosti, eno je inšpektorat izvedel sam.« Številka sicer zveni sila skromno ob podatku, da so konec lanskega leta imeli kar 2914 zadev v izvršilnih postopkih – a kaj, ko mednje sodijo tudi primeri, ko se nekateri postopki nanašajo na edini dom prebivajočih in lahko tovrstni primeri dobijo odlog za pet let. V tej številki so tudi postopki, zoper katere so še možni pravni ugovori. Ugotavljanje skladnosti lahko poteka zelo dolgo. Ovir za hitro rušenje je v pravni državi ogromno – pa tudi vse črne gradnje ne padejo kar tako.
Sploh ne nazadnje so med njimi tudi stavbe, za prebivalce katerih veljajo posebna pravila: »Zakon predvideva izjeme, denimo, da je zavezanec predstavnik ranljive ali deprivilegirane skupine ali pa je za to zemljišče ustanovljena stavbna pravica,« je za primere črnih gradenj na tuji zemlji, ki jih izvaja etnična manjšina ponekod po Sloveniji, pojasnila inšpektorica. Med nedokončanimi postopki pristanejo tudi tisti, kjer so črno gradnjo odstranili, »ni pa bila recimo izterjana vsota, ki jo je država založila za izvršilni postopek«, našteva Trohova.
V končni fazi zavezanci plačajo vse.
Absolutno prednostno obravnavo imajo nevarne gradnje ter objekti v gradnji brez gradbenega dovoljenja, a sogovornica vnovič opozarja na dolgotrajnost postopkov, ki črnograditeljem z rednimi ter izrednimi pravnimi sredstvi omogočajo, da v vmesnem času celo dokončajo stavbo, dasiravno so bili gradbeni inšpektorji pozorni in pravočasni. A nevaren stari objekt, ki je lani v koprskem zaledju ogrožal okolico, so lani vsem predpisom navkljub uspešno odstranili. Čeprav trenutno ordinira le 52 gradbenih inšpektorjev – že po izračunih izpred sedmih let pa bi jih potrebovali še dvakrat toliko – pa Troha ugotavlja: »Zaenkrat nam z obstoječim kadrom celo uspeva te zadeve izvajati.«
Absolutno prednostno obravnavo imajo nevarne gradnje.
Rušilne izvršbe so skrajni ukrep, v tem letu načrtujejo med 30 in 40 izvršb, ki pa jih nujno ne izvede inšpekcija oziroma podizvajalec: »Nemalokrat se zgodi, da zavezanci ukrepe izvedejo sami, tako da je ta številka lahko bistveno manjša,« prakso opisuje direktorica GI. Računica je jasna – stroški samorušitve so lahko nižji, kot da ruši podizvajalec, ki ga gradbena inšpekcija izbere na razpisu: »Stroški izvršbe vedno bremenijo zavezanca; tukaj država ni socialna služba v tem segmentu, ampak si vedno povrne stroške,« opozarja. Če zavezanec noče plačati prostovoljno, se sprožijo izvršilni postopki prek finančne uprave. »V končni fazi zavezanci plačajo vse, kar se izvršbe tiče. Tudi vse posege, intervencije in druge stroške,« dodatno opominja direktorica ter svari: »Ljudi opozarjamo, naj uredijo zadeve sami. Ceneje bo.«
