Kmečki motivi ujeti na fotografiji (FOTO)

Običajno se prav radi hvalimo s kulturno dediščino, vendar je tudi res, da je še mnogo več brezbrižno pozabimo. Eden takih biserov je zbirka motivov kmečkega življenja znanega fotografa Marjana Pfeiferja starejšega (1910–1992), ki je zlasti v povojnem obdobju ustvaril izjemno serijo podob kmečkega življenja s tako rekoč vsega območja Slovenije.

Kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Lara Rojc se je v zadnjem letu posvetila prav Pfeiferjevi fotografski zapuščini, ki jo v muzeju hranijo v zbirki Foto Slovenija, in naletela na nekaj prestižnih fotografij, ki imajo tako zgodovinsko kot antropološko vrednost. »Trenutno hranimo okoli 9000 njegovih črno-belih negativov, ki jih je ustvaril po drugi svetovni vojni, med letoma 1945 in 1949,« nam je povedala in dodala, da Pfeiferjeva zapuščina še zdaleč ni v celoti raziskana.

Pfeifer se je rodil v Ljubljani, nato je na Dunaju končal grafično šolo, v Gradcu pa nadaljeval fotografijo. Sodeloval je z nekaterimi vodilnimi proizvajalci fotografskega materiala. Postal je mojster fotografije, zato ga je nova povojna oblast zaposlila kot fotoreporterja v Uradu za informacije pri Predsedstvu Ljudske republike Slovenije.

Kot pove Rojčeva, so Pfeiferja, skupaj s slikarjem Lojzetom Spacalom, poslali na Primorsko kot člana posebne skupine, ki je dokumentirala in predstavljala nerešeno zahodno mejo. Pomembno je bilo, da so s fotografijami in grafikami dokazovali slovenski izvor ali sorodnost s Slovenci onstran takratne zahodne meje, gradivo pa bi kot dokaz posredovali mednarodni razmejitveni komisiji. V zbirki je Rojčeva pogosto naletela na fotografije z gesli in propagandnimi napisi na primorskih stavbah; denimo Trst je jugoslovanski; Tujega nočemo, svojega ne damo in podobno. Na svojevrsten, izjemen način je dokumentiral tudi povojne volitve, ki so bile vse prej kot demokratične. »Posnel je trenutek, kako moški nese onemoglo babico na stolu na volitve.« Na blogu Muzeja novejše zgodovine je Rojčeva lepo in pregledno predstavila Pfeiferjeve kmečke motive. »Ker fotografova zapuščina še ni v celoti raziskana, korona pa kar traja, še nismo pripravili razstave.«

Fotografija Tožbarjeve žene pri kolovratu na domačiji v Trenti je bila prva podoba, ki nam je padla v oči. Gre za ženo iz znane trentarske hiše Tožbarjev, kjer se je rodil eden prvih gorskih vodnikov pri nas, Anton Tožbar, še bolj znan po tem, da ga je na poti v gore napadel medved in mu odtrgal spodnjo čeljust, a se Tožbar ni dal in je živel še 20 let. V Slovenskih goricah je Pfeifer ujel družino pri ličkanju. V Vipolžah je fotografiral dva kovača, ki podkujeta vola, kar je izjemen dokument. Danes večina sploh ne ve, da so včasih kmetje tudi vole podkovali, ne samo konj. V Medani na Goriškem je fotografiral Rezijanca, potujoča popravljavca loncev in brusilca nožev. Pfeiferjeve kmečke podobe so kot Kersnikove Kmetske slike, ki jih je zabeležil s fotografijo.

Povejmo, da je imel Pfeifer izjemen instinkt za trenutek. Na eni si kmeta ogledujeta živino, ključni detajl pa je, da kmet z desnico rahlo prime za stolpič ograje na sejmu na Ptuju. Druga s ptujskega sejma je morda še bolj pomenljiva. Pfeifer jo je podnaslovil Barantanje, ko kmet v malo boljšem gvantu odpira denarnico in namiguje drugemu, češ: »Prodaš?« Ikoničen je tudi portret mladega fanta Tončeta iz Goriških brd, ki z nasmehom nataka šilce žganja.


Omenjene fotografije so nastale v obdobju po osvoboditvi, med letoma 1945 in 1947. Januarja 1946 je zabeležil tudi izvajanje agrarne reforme, in sicer delitev veleposestniške zemlje na Lavrici, po načelu »zemljo tistemu, ki jo obdeluje«, kar je ena redkih fotografskih zapuščin delitve veleposestniške zemlje med agrarne interesente. Kmetje stojijo okoli odgovornih z načrti, eden pa zabija v trdno zemljo, prekrito s snegom, nov mejnik.