Kmet Ivan je v krizi ponarejal denar (FOTO)
V slovenskih biografskih leksikonih je mogoče najti množico posameznikov, ki jih je usoda obdarila z živim zanimanjem, z veliko talenti, s smislom za kako področje in neustavljivo ustvarjalnostjo. V vrsto takih mož se postavlja tudi Ivan Selan, kmet, sicer pa risar in uspešen kartograf brez primere.
Rodil se je v zakonu materi Neži Zalokar in Matiji Selanu 18. novembra 1902 kot drugi otrok. Šest razredov je obiskoval na Ježici, na koncu pa dva še v Komendi. Ker kmetija z 20 hektarji, na kateri je bila doma Ivanova mama Neža, takrat ni imela naslednika, je bil med sorodniki sklenjen dogovor, da na kmetijo sprejmejo takrat 14-letnega Ivana.
Ko je dopolnil 16 let, je z dvema prijateljema stopil na vrh Krvavca in s starim vojaškim daljnogledom iz prve svetovne vojne opazoval druge planine pred seboj. Ko so si skupaj postavili cilj osvojiti vrh Grintovca, je sedel za mizico in izdelal prvo skico, nekakšen zemljevid, ki naj bi jim olajšal pot pri osvojitvi vrha. S tem preprostim zemljevidom se je rodila njegova kartografska kariera. Pisalo se je leto 1918.
Po izletu na Grintovec je zemljevid videl učitelj Ivan Vuga iz Komende. Delo mu je bilo všeč, želel pa je tudi spodbuditi mladega Ivana, zato mu je naročil, naj izdela še zemljevid komendske šole in občine. Izdelek je učitelj pokazal v Kamniku šolskim oblastem. Ker je bil všeč tudi njim, so naročili, naj izdela take zemljevide še za vse šole v kamniškem okraju. Ko jih je naredil, je prišlo naročilo, naj izdela še več zemljevidov za šole v Sloveniji. Postal je vodilni kartograf.
1918. se je rodila njegova kartografska kariera.
Narisal še denar
Ivan Selan je bil brez splošne uradne izobrazbe. S kmetijo je kazalo slabo; izplačati je moral brata in sestro, kmetija z ostarelima tetama, slabimi objekti, s slabo prihodnostjo mu ni dajala dosti upanja. V takem je moral oče prodati za 50.000 tedanjih dinarjev lesa, kar ni bilo malo denarja, shranil pa ga je v Trboveljsko kreditno banko. Ta je bankrotirala in denar je izginil. Ko sta nekoč Ivan in pastir Tonček v takem razpoloženju orala, je pogovor stekel o ponarejenih srečkah na veselici v Cerkljah. Ivanu je v banki izgubljeni denar nenehno hodil po glavi, zato se je že takrat domislil, da bi bilo mogoče propadli denar, ki ga ni več, nadomestiti z narisanim.
Kako izdelek, torej denar, razmnožiti? Kupil je stroj za ciklostiranje in potrebni material. Vse je moral predelati za svoje potrebe. Denar je dal v promet, a ni šlo dolgo. Sin Slavko se je spominjal očetovega ponarejanja denarja: »V Šentvidu nad Ljubljano je v neki trgovini kupoval ob 18. uri, plačal s ponarejenim bankovcem, zapustil trgovino, prodajalec, sicer trgovčev sin, je zaprl trgovino. Pri štetju denarja, bil je bančni uradnik, je ugotovil, da je prvi bankovec ponarejen, ker so bili na njem prstni odtisi, saj je šel prekmalu v promet. Zavrtel je telefon žandarmerijske postaje, opisal človeka, ki mu je dal bankovec, in očeta so na poti domov ustavili ter pregledali. Na biciklu, balanci, so našli več bankovcev. Takoj so ga aretirali in ga odpeljali na žandarmerijsko postajo v Šentvid. Še isti večer se je znašel v sodnijskih prostorih v Ljubljani s popisom osebnih podatkov, poklic – kmet.«
S pečatom
V Sloveniji in Jugoslaviji je izšlo na sto tisoče izvodov zemljevidov, v svojem življenju jih je izdelal približno 340. Njegovi izdelki so nosili njegov – Selanov pečat, krasilo jih je 40 najrazličnejših pisav, s katerimi je opremljal svoja dela. Mož, ki je bil poosebljanje slovenske kartografije skoraj celo 20. stoletje, se je s tem delom ukvarjal do konca, to je do svoje smrti 20. septembra 1981.
Naklonjeni obdolžencu
Prvo noč je imel kaj premišljevati, naslednji dan bo zaslišan, od njega bo odvisna nadaljnja usoda preiskave, je nadaljeval sin: »Prva zahteva je bila, da pove, kdo mu je izročil bankovce. Po zakonih logike je vedel, da mora priznati izdelavo, če ne, bo prišel v brezizhoden položaj, sedel bo v zaporu. Prvo priznanje so gladko zavrnili in mu očitali, naj jih ne ima za norca. Posvarili so ga, da je to hudo kaznivo dejanje, naj govori resnico, drugače bo sedel do razjasnitve. Zadevo je hitro opisal, povedal je, kje ima dokazno gradivo – pripomočke za izdelavo bankovcev. Prišli so orožniki, mamo so poiskali na njivi in je morala iti domov. Namesto doma so se znašli na sosedovem vrtu za gospodarskim poslopjem, ki je bilo dvignjeno za okoli 70 centimetrov. Mami so rekli: 'Tu pod podom ima vaš mož skrite pripomočke za izdelavo bankovcev.' Mama je bila vsa iz sebe, polagoma je doumela in pokazala zahtevane predmete. Zdaj je bila na sodišču zadeva dokazana, a še vedno skrivnostna. Predvidevali so, da je to skupinsko delo, da kmet česa takega ne more izdelati.«
Sin Slavko je pripovedoval, da je oče v nadaljnji preiskavi praktično dokazal, da so bankovci njegovo delo: »Med preiskovalci je napetost popustila, očetu se je napoved uresničila in kmalu je prišlo do sojenja. Med sodstvom in očetom so nastali kar spoštljivi odnosi. Sojenje je bilo javno, z veliko publiciteto, dvorana je bila polna, zunaj pa množica čakajočih ljudi. Publika je bila naklonjena obdolžencu in vse je bilo videti, da je tudi sodni zbor. Pred in med sojenjem so se razširile razne govorice, na primer, da so ga oslepili ali da naj postane ban. Gradivo za sojenje se je zbiralo tudi na sledeči način. Obstajal je zakon, če človek nekaj izdela in ne ve, zakaj bo izdelano stvar uporabil, je nekaznivo, pod pogojem, da jamči za obtoženca dvanajst uglednih ljudi. Zbrali so podpise in jih predložili sodišču, oče pri tej zadevi ni mogel sodelovati. Sojenje je trajalo dva ali tri dni, končni rezultat – prostost.« Čez kako leto se je pojavil nov ponarejeni denar – v slabši izdelavi: »Prišli so orožniki, očeta spet aretirali in ga po hitrem postopku obsodili na dve leti zapora. Nekaj manj časa je presedel v Mariboru, čeprav je sam dejal, da po nedolžnem.«
Tu pod podom ima vaš mož skrite pripomočke za izdelavo bankovcev.
