Kmetujejo že več kot pol tisočletja

Ko smo potrkali na vrata Kmetije Malenšek na Žlebeh 4 pri Medvodah in vstopili v kuhinjo z veliko kmečko mizo iz svetlega masivnega lesa, smo občutili mir, spokojnost, ki jo le redko srečaš.

Gospodarica Andreja in gospodar Mirko Bizant sta imela obiske. S prijatelji sta se pomenkovala, kot bi brali v kakšni zgodbi iz 19. stoletja, ko še ni bilo računalnikov in televizije in je ljudem druženje veliko pomenilo.
Na steni visi slika iz leta 1909, na kateri smo prepoznali podobo kmetije s hišo, hlevom in lesenim gospodarskim poslopjem, ki stoji še danes.

»Vidite, levo od hiše je stal mlin,« pove Andreja. Ostro oko še opazi naslikana mlinska kolesa in pa žleb, po katerem so spustili vodo na kolo.
Ne vedo natančno, koliko je kmetija stara. »Zagotovo so bili naši predniki tu že pred letom 1500. Stoletja je znan priimek Petač, nato pa je pred poldrugim stoletjem kmetijo prevzel nečak in zdaj smo tu Bizanti,« pove Mirko.

Andreja in Mirko imata sedem otrok, pet hčera in dva sinova. Večina je odraslih in Jakob, šesti po vrsti, naj bi ostal doma na sirarski kmetiji, ki sta jo Andreja in Mirko preusmerila v zadnjih dvajsetih letih.

A kot povesta, sta se na kmetiji znašla po naključju. »Prevzel naj bi jo moj brat, a je žal zbolel.« Andreja izhaja iz delavske družine: »Živeli smo v stanovanjski hiši, obiskovala sem srednjo turistično šolo in na kmetiji nisem nikoli prej delala.« Mirko je bil zaposlen kot elektrikar, po prevzemu kmetije pa sva kmalu oba pustila službo in začela kmetovati.
»Ni bilo lahko,« priznava Andreja. »Kmetija je drug svet. Mirko je stvari poznal, jaz pa sem se morala učiti. Toda v medsebojni ljubezni se ni težko učiti in prilagajati.«

Kmetija danes šteje 21 hektarjev lastne zemlje in 10 hektarjev v najemu. Od tega je 12 hektarjev gozda.
V hlevu je 25 krav molznic, ki dajo okrog 150.000 litrov pravega, senenega mleka na leto. To pomeni, da krave krmijo izključno s senom in pašo. Gre za t. i. prosto rejo, pri kateri krave v hlevu niso privezane in se mesece prosto pasejo po okoliških gričih.

Večji del mleka porabijo za pridelavo sira, skute, jogurta in prodajo izjemno okusnega senenega mleka. Njegovega polnega naravnega okusa človek ne more zgrešiti. Trgovinsko je v primerjavi s senenim mlekom zgolj korektno. Požirek senenega pa nas popelje v pravljico, kjer živali svobodno pasejo sveže travinje.

V Malenškovi zorilnici dozori okoli pet ton hlebcev sira na leto, tega s preostalimi svežimi izdelki prodajo na tržnici in v trgovinah: »Prodajamo denimo v Mercatorju in v trgovinah Kmetijske zadruge Medvode, kjer plačujejo redno in smo zadovoljni.«

Čeprav delavnik ni omejen na osem ur, Mirko pripomni: »Delavnik se zlasti v času košnje in ostalega raztegne v noč, a v resnici v povprečju ne moreš vsak dan delati od petih zjutraj do osmih zvečer, je preveč.«
Otroci hitro odraščajo, tri hčere in starejši sin so že od doma, a če je treba, prihitijo na pomoč domov.

Andreja in Mirko priznavata, da je njihova kmetija danes uspešna tudi zaradi pridnih in prizadevnih otrok. »Delo je včasih naporno in težko, veliko je dejavnikov tveganja, od vremena do situacije na trgu.«
Kupna moč v Sloveniji v resnici ni velika. Najmanj polovica prebivalcev je prisiljena loviti poceni izdelke, ki pa se jih ne da primerjati denimo s sirom in jogurtom slovenskih sirarskih kmetij. Te morajo svojo konkurenčno prednost iskati v kakovosti, okusu, sonaravni pridelavi in tudi še vedno sprejemljivi ceni.

Andreja nas je najprej popeljala skozi malo sirarno, kjer je premešala že pripravljeno mleko za izdelavo skute. Pokukali smo tudi v zorilnico, v njej je bilo le nekaj hlebcev: »Bolj prazna je, za praznike smo prodali in moramo pripraviti nov sir.« Na koncu sirarne so uredili malo prodajalno, tako da en del prodajo doma.


Na vprašanje, ali načrtujejo povečanje proizvodnje, Mirko zadržano odgovarja: »Verjetno ne. Do zdaj nam je uspelo, da smo vse opravili sami. Če bi koga zaposlili, bi morali povečati proizvodnjo, a potem moramo povečati število krav molznic, povečati sirarno, prodajo … Vse skupaj se zavrti na drugo raven, ki pa nam za zdaj ni blizu.«