Ko dela fajfe, ne misli na ženske (FOTO)

Pred desetletji so mame prepričevale otroke, naj vendar pojedo špinačo, da bodo močni kot Popaj. To, da stripovskemu junaku iz kotička ust visi večna pipa, so najbrž namerno spregledale, konec koncev te kadi le malo ljudi in tudi ne vlečejo jih cele dneve, zato ne ogrožajo svojega zdravja kot odvisniki od cigaret – takšen je bil denimo še en legendarni lik iz risanih zgodb, Srečni Luka (Lucky Luke), ki pa je zaradi družbene ozaveščenosti moral presedlati na travno bilko. »Kajenja fajfe ni mogoče primerjati s cigaretami. To je lušt, sprostitev, fajfe naj se ne bi inhaliralo,« poudari tudi Srečko Lotrič, ki le redko uporabi izraz pipa. Njegova rodna vas Gorjuše pač slovi po edinstvenih fajfah, on naj bi bil njihov poslednji izdelovalec: »Delati jih zna še en sokrajan, a je menda nehal.«

Rezbarili so jih tudi rudarji

Srečko Lotrič jih bo rezljal, dokler bo mogel.

Gorjuške fajfe imajo najmanj 300-letno tradicijo. Kakor je leta 1950 v reviji Slovenski etnograf zapisal etnolog Boris Orel, so se Gorjušci v preteklosti »mnogo bolj ukvarjali z živinorejo nego danes. Po ustnem izročilu so gojili ovce, koze, pa tudi goved.« Bolj grobe pipe so rezbarili na paši, pozimi, ko ni bilo toliko dela, pa jih ustvarjali za zapečkom. A zdaleč ne samo oni, v teh koncih so še do konca 19. stoletja kopali železovo rudo in jo vozili v Bohinjsko Bistrico. Tako so za nožiče, kladivca, pile in drugo orodje v mrzlih mesecih poprijeli tudi rudarji, oglarji, hlapci. »Zaslužek pri fajfah res ni bil velik, ali zadostoval je, da si je Gorjušec mogel priskrbeti nekaj tistih osnovnih potrebščin, ki so najbolj primanjkovale v njegovem skromnem življenju,« poroča Orel.

Ob redni uporabi je njihova življenjska doba od štiri do pet let.

V začetku 20. stoletja so Gorjuše štele 62 hiš in 339 prebivalcev, med katerimi se jih je 14 ukvarjalo s fajfarstvom. Zatem se je število začelo manjšati. »Ko sem bil mlad, so bili samo še trije mojstri,« pravi 57-letni Lotrič. Med njimi so bili njegovi predniki. »Fajfe je delal že moj stari ata Viktor, tako da je ta obrt pri hiši že več kot sto let. Za njem je nasledstvo prevzel ata Alojz.«

Čedra nima ukrivljenega ustnika.

Srečko prizna, da je klic k nadaljevanju starodavne obrti začutil razmeroma pozno, »bil sem električar, si ustvaril družino, delal v gmajni«. »Me je pa ata vse življenje prosil, naj se učim pri njem. Saj ne da ga nisem opazoval pri delu, a odločilni trenutek je nastopil, ko je zbolel in je sestra Jernejka prinesla njegovo orodje, da ga pospravim. Takrat sem v garaži uredil muzej in delavnico ter pred dvanajstimi leti električarskemu espeju dodal domačo in umetnostno obrt. Ata je umrl pred enajstimi leti in me je še videl izdelovati fajfe, čeprav bolan, je dostikrat posedel v delavnici. Enkrat sem ga prosil, naj mi pokaže, kako zakrivi pokrov, in se ga je, madoniš, lotil kar brez očal, čeprav je slabo videl. Ata, saj mi boš vse pokončal, sem mu rekel, on pa ga je lepo zakrivil do konca, tako na pamet. To je imel v rokah. Drugič pa mi je dejal: 'Dobro fajfo si naredil, ampak takšne kot jaz pa ne boš še pet let.' Je že treba nekaj kilometrov imeti.«

Tudi orodje se seli iz generacije v generacijo.

Gorjuške fajfe namreč ni brez pokrova. Alojz jih je izdeloval iz srebra, »da so bile fajfe, ki jih je tudi zelo bogato krasil, bolj imenitne. Jaz v ta namen uporabljam alpako oziroma novo srebro, zlitino bakra, niklja in cinka. Nekoliko cenejša je od srebra in se lažje oblikuje.«

Konjske glave za furmane

Kuhinjske deske in nakit spremlja certifikat Bohinjsko/From Bohinj.

Začne pa se seveda pri lesu. Ker se suši štiri leta, še raje pet, ga ima Lotrič na zalogi vedno vsaj kubični meter, večinoma hruško, »ki se ne trga, ne poka in ne pušča dlak«. Deske so različnih debelin, odvisno, kako velika bo fajfa, običajno štiri centimetre, lahko pa tudi deset. Za njihovo obdelovanje je potrebno posebno, fajfarsko orodje, veliko je še Viktorjevega in Alojzovega, svedre, ki morajo biti upogljivi, pa Srečko naredi sam. Pri delu mora biti, kot pravi, zbran, da se ne poškoduje, naj gre za fajfe ali kuhinjske deske pa nakit, ki ga tudi izdeluje ročno, brez enega stroja. »Ko delaš fajfe, ne smeš misliti na ženske in denar, se koj urežeš. Če delam lesene srčke, pa moram misliti na ženske, da jim dam pozitivno energijo,« se namuzne in ob tem še enkrat omeni očeta: »Ata je vedno govoril, da toliko kot k sebi tiščiš nož, ga moraš tudi nazaj držati, da si ga sposoben v vsakem trenutku ustaviti, če ti spodresne.«

Ni gorjuške fajfe brez pokrovčka, na katerega se podpiše s svojima začetnicama.

Ko je lesen del dokončan, vključno z ustnikom iz smrekove veje, ga Lotrič okrasi z biserovino in tankimi vložki iz bele pločevine: »Gorjuške fajfe nimajo rezljanih okraskov, samo intarzije.« Te pa so zelo različne, pisane na kožo bodočemu lastniku: takšno s prekrižanima kladivoma bo kadil rudar, s čebelico bo čebelarjeva, okrašeno z jelenovo glavo bo na preži puhal lovec, tisto z volovsko ali konjsko glavo si je včasih lastil furman. In če smo že začeli s Popajem: po poročilu iz daljnega leta 1819 so gorjuške fajfe kadili tudi mornarji, nemara jim je na vetrovnem morju prišel pokrovček še kako prav. So pa gorenjske pipe prav tako raznolike po oblikah, osnovna je čedra in najbolj pogosta vivček, ki ji pravijo tudi štebalca. »Vsak izdelovalec je pustil svoj pečat, kakor mu je narekovala domišljija. Fajfe so se zato imenovale tudi po hišah, od koder so prišle. Recimo, Sodarjeva fajfa,« pojasnjuje Srečko.

Za intarzije uporabi tudi biserovino iz starih gumbov.

V pipo v povprečju vloži pet dni, okoli 40 ur dela, cene se začnejo pri 180 evrih: »Če upoštevaš vložene ure in material, ni računice. Ja, če bi gledal na to, bi koj jenjal delati. Ampak gre za užitek.« Zato bo, nadaljuje, vztrajal še naprej, čeprav mu zdravje ni naklonjeno: »Lani sem imel vnetje trebušne slinavke, odpovedali so mi notranji organi. Skoraj so me že pokopali, pet mesecev sem bil v bolnišnici, od tega sedem tednov v komi. Izgubil sem mišični tonus, hoditi in hraniti sem se moral učiti od začetka. Še zdaj imam mravljince v rokah, mezinca na desnici sploh ne čutim. Pravijo, da ne bo nič bolje. A ne bom vrgel puške v koruzo.«

Tako kot je Srečko nadaljeval očetovo poslanstvo, ima z izvoljenko Natašo tudi sam sina, Aljaža. In tako kot Srečko v mlajših letih se tudi on še ni zapisal fajfarstvu: »Kakšno rajžo podebatirava in ga malo pohecam, pa saj ne moreš otroka siliti, 21 let je star. Lahko se mu upre. Bom že povedal, ko bom pripravljen, mi je rekel.« Da bi le lepa slovenska obrt ne zamrla.