Ko ga kaj prizadene, napiše pesem

Milan Jež je član Društva pesnikov slovenske glasbe, mnogim znan kot pisec besedil, je tudi glasbenik, član skupine Pomladni dan, v kateri igra kitaro. Nedavno pa je v roke ponosno vzel zbirko pesmi, ki so nastajale vrsto let, naslovil jo je Divji nageljni.

Kot je povedal na prvi predstavitvi v Dolenji Trebuši, kjer so sodelovali predstavnik založbe Damijan Bogataj, ki je knjigo izdala, pevci Moškega pevskega zbora Justin Kogoj iz Dolenje Trebuše, recitator Boris Jež in avtor fotografij Igor Vezovnik, so pesmi nastajale tako, kot mu je narekovala duša. »So prebliski iz mojega življenja. Sicer pa takrat, ko me nekaj prizadene, sedem za računalnik, napišem pesem in se razelektrim,« pravi Jež in razkrije, da o tem, da je bilo takih lepih, pa tudi manj lepih trenutkov veliko, priča število pesmi. »Ta zbirka je posebna tudi po zaslugi odličnega fotografa Igorja Vezovnika iz Dolenje Trebuše, ki je nekatere pesmi dopolnil z izvrstnimi fotografijami,« še pove Jež, ki prihaja iz doline reke Idrijce in je potomec ljudskih pevcev in godcev.

Verzi so nastajali vrsto let.

Pradavni muzikant

»Po njegovih žilah se pretaka tudi pogumna puntarska kri. Vodi ga ljubezen do vsega lepega, kulturnega in umetniškega, do slovenskega jezika, do svojih krajev, ljudi in njihovih običajev. V dolini Idrijce, v grapah in na planotah ob njej, je že v zraku in vodi mogoče občutiti okus po glasbi, po petju, po veselju do življenja. Kot je znano, so v jami Divje babe odkrili najstarejši glasbeni inštrument na svetu, ki naj bi ga izdelal in uporabljal neandertalec. Tako se ne samo tamkajšnja populacija, ampak tudi Milan lahko pohvali vsaj z delčkom podedovane genske zasnove pradavnega muzikanta,« je v spremni besedi zapisal Anton Gričnik.

Pesnik Milan Jež je tudi član glasbene skupine Pomladni dan.

In od kod ideja za naslov Divji nageljni? Pesnik odgovarja, da je poleti za njihovo hišo vedno omamno dišalo po pokošenem senu, vonj se je mešal z vonjem po divjih nageljnih, ki so gosto krasili pobočje, poraslo z redko travo. »Ti nageljčki so dišali nebeško lepo,« pove.

In doda, da je v življenju naletel na veliko drugih stvari, ki so imele drugačen vonj. »Včasih sem vonjal neznosen smrad po prežvečenem, po starem in gnilo-plesnivem, po ogabnem. Življenje me je naučilo, da mora človek tudi na vonjave reagirati relativnostno; kar nekomu lepo diši, drugemu zaudarja. Umetnost je spoznati, kakšne dišave so nekomu všeč. A ni vse črno-belo. Ni vse samo dišeče ali ogabno. Življenje je prepolno različnih vonjav. Nekatere kombinacije so odlične, druge manj. Take so tudi moje pesmi v tej zbirki,« pove Jež, ki bo tudi s Potujočo knjižnico Franceta Bevka iz Nove Gorice, v kateri je bil nekoč zaposlen, z zbirko pesmi že maja obiskal Idrijo, junija Novo Gorico pa tudi Tolmin, Ajdovščino, Logatec in Ljubljano.

»In še kam se bomo podali,« sklene Jež, ki je vedno duhovit, pronicljiv, njegovo besedišče pa je bogato, s starimi in novimi izrazi. Kritičen je do kritikov, ker ne pustijo svobode izražanja. In še do marsičesa, kar gre narobe v življenju.