Ko odbije poldne, se cvetovi zaprejo (FOTO)
Do velike noči sta sicer še dva meseca in pol, a Nada Cvitkovič iz Adlešičev sklonjena nad delovno mizo že pridno izdeluje pisanice, »delam jih kar čez vse leto«, pripomni. Kadar v rokah ne drži pisalke in spihanega jajca, veze prte in prtiče, brisače, ki jim v teh koncih pravijo otirače, zavese in rjuhe ali obiskovalce popelje po muzeju domače obrti, ki se razteza v pritličju domačije. Po nedavni upokojitvi ima nekdanja učiteljica prvega razreda več časa – a ji ga nenehno zmanjkuje.
Lanenim izdelkom in pisanicam se posveča že štirideset let, vse od poroke z žal že pokojnim Silvom. »Tašča Marica je bila šivilja, tast Alojz pa krojač. Šivala sta tudi narodne noše, za moško je treba deset metrov platna, za žensko pa trinajst,« 63-letna Nada pokaže pismo iz leta 1976, v katerem ju je znani etnokoreolog Mirko Ramovš z Glasbenonarodopisnega inštituta SAZU in v tistem času umetniški vodja Folklorne skupine France Marolt prosil, ali lahko plesalcem skompletirata obleke.
Sejejo ga stoti dan
Pot do čudovitih belokranjskih vezenin se začne z lanenim zrnom. Cvitkovičeva z njim vsako leto zaseje povprečno pol hektara: »Lan se sije 100. dan, rečemo v Adlešičih, torej aprila. Toda v zadnjih dveh letih se je vreme obrnilo, takrat utegne biti še mrzlo in tudi snežiti. Če sejemo proti koncu aprila in je maj vroč in sušen, pa letina ni tako dobra.«
Njive z lanom, ki jih nikdar ne škropijo, morajo biti ograjene, da ga ne popase srnjad. »Včasih smo zemljo gnojili s kravjim gnojem, a goveda tukaj tako rekoč ni več. Če uporabimo ovčji gnoj, pa je več plevela, zato dodajam brikete,« nadaljuje Nada. Pleti je treba redno, vendar samo, dokler bilke lanu ne presežejo 10 centimetrov, potem so krhke in nežne in bi se pri tem opravilu lahko poškodovale. »In še eno posebnost ima lan: cvetove ima odprte samo dopoldne, ko odbije poldne, se zaprejo. Zjutraj je njiva vsa modra, popoldne zelena.«
Lan cveti junija, pospravljali pa so ga po starem običaju 26. julija, »o Anino« pravi Cvitkovičeva, ker takrat goduje sv. Ana: »Lan se ne žanje, ampak puli v snopih, ki se imenujejo rukovet. Te se nekaj dni suši in odstrani seme, ki ga nato porabimo za prihodnjo setev, za prehrano in olje, pomaga tudi pri prebavnih motnjah in proti opeklinam.«
Laneno slamo zatem tri tedne sušijo na pokošenem travniku, pravijo, da se tedaj godi ali rosi. V tem času bilke popokajo in jih lahko začnejo z lesenimi tukačami (stopami) predelovati v vlakna. »Na dan, ko se lan tolče, se tudi tare, da se iz vlaken odstrani čim več olesenelih delcev, dokončno se jih s česanjem oziroma mikanjem. Sploh tolčenje je naporno in se ga loteva več ljudi, delamo pa v vročini, da v zraku ni vlage,« nadaljuje Nada.
Za Unescovo zaščito
Delo se nadaljuje tudi v hladnih mesecih, gospodinje so lan ob topli krušni peči – ker prsti ne smejo biti hladni – predle na kolovratu ali, tako kot Cvitkovičeva, na vretenu. Iz preje so naredile klobke in iz teh osnovo za tkanje: »Včasih se je na statvah oziroma krosni tkalo od svetih treh kraljev do velike noči. Že Oton Župančič je govoril, da je krosna prestol hišne gospodinje. Od nje je bilo odvisno, kako so oblečeni družinski člani in je urejen dom. Na platnu se namreč jasno vidi, če je dobro stkano in ali se je nit trgala oziroma krotičila.«
26.
julija se je nekdaj pulil lan.
Vedno so izdelali dve vrsti blaga, iz kratkih vlaken debelejšega, za vreče in rjuhe, in iz daljših tanjšega, bolj finega, za obleke, zavese, prte in brisače, ki so jih nato gospodinje okrasile z vezenjem. »Dokler ni bilo elektrike, ki je v te kraje prišla šele konec petdesetih let, so se zbirale v eni hiši, da so privarčevale pri petroleju in še malo poklepetale. Z elektriko pa je druženje začelo usihati in tudi lanu so sejali vse manj.«
Toda Cvitkovičeva bo vztrajala in pomoči ji ne manjka, »hčerka Kristina, ki živi še doma, in svakinja Marija sta moji desni roki«, zanese pa se lahko tudi na druga dva otroka, Ano in Blaža, ter še številno sorodstvo. »Ročna dela ob vsem vloženem času in trudu niso plačana, toda meni gre za ohranjanje kulturne dediščine,« pravi Nada.
Njeni napori, da tradicija ne izgine v pozabo, so trenutno še zlasti očitni pri pisanicah. Te so že vpisane v slovenski register nepremične kulturne dediščine, nedavno, decembra, pa je Cvitkovičeva pripravila dokumentacijo o njihovem ohranjanju v zadnjih šestih letih prek delavnic, razstav in medijev: »Posredovala sem jo etnografskemu muzeju, oni naprej ministrstvu za kulturo, to pa jo bo vložilo pri Unescu, da bi pisanice zaščitili kot kulturno dediščino.«
Nada Cvitkovič je prejela kopico priznanj, tudi zlato vitico obrtne zbornice in turistični nagelj.
To bodo naprej negovali tudi mladi Belokranjci, številni so se domače obrti učili prav pri Nadi, ki je v Osnovni šoli Mirana Potrča v Črnomlju vodila krožke vezenja in izdelovanja pisanic. Za slednje so njene učenke pobirale najvišja priznanja, kje drugje kot na natečajih Slovenskih novic za najlepše pirhe.
