Ko odraščaš skupaj z mestom: Lado opisal, kako je bilo v Velenju

»V knjigi Odraščanje v Velenju gre predvsem za spomin na dogodke in ljudi. Začelo se je kot članek, ko pa sem začel pisati, so spomini začeli vreti na plan, naenkrat je bilo materiala preveč. Velenje je specifično mesto, opisujem pa obdobje v 50., 60. letih prejšnjega stoletja, torej nekje do mojega 20. leta, ko je rast mesta imela nekaj svojih značilnosti, ki niso bile vedno najbolj prijetne,« v uvodu pojasni 73-letni Lado Planko iz Velenja.

Pred časom se je namreč s svojo knjigo predstavil tudi ljubljanskim bralcem, medtem ko ga Velenjčani poznajo zelo dobro. Upokojeni Planko je namreč glasbenik, ki je tudi učil, prevajalec angleškega in francoskega jezika, pa tudi nemškega, urednik, publicist, v študentskih letih tudi aktivist, ki je svojo ustvarjalno pot zadnjih 18 let pred upokojitvijo sklenil kot vodja knjižnice Kulturnega centra Ivana Napotnika.

»V bistvu gre torej za moje osebne spomine, ki sem jih zaradi lažjega razumevanja občasno razširil oziroma na kratko opisal ozadje, da bralec ni prepuščen sam sebi. Tudi sam se zabaval ob spominjanju na smešne situacije, neprijetne sem poskušal malo odriniti, čeprav ne v celoti,« pojasnjuje sogovornik, ki je tako rekoč rasel skupaj z mestom.

»Staro Velenje oziroma trg je bilo vse, kar je takrat obstajalo od Velenja, ostalo je bilo še v povojih. Pri mojih štirih letih smo se vselili v prve manjše bloke, imenovane petorčki, tam sem živel do svojega 30. leta. Osnovno šolo Mihe Pintarja Toleda Velenje, ki so jo začeli zidati leta 1956, so med mojim šolanjem še dograjevali. Ker takrat še ni bilo centralnega ogrevanja, so vhod žrtvovali za kurilnico,« se Planko še danes podrobno spominja in dodaja, da je bilo leta 1947 v vsem kraju 11 telefonov.

Prvi bloki

Družbena klima v Velenju je bila takrat trda, groba, pravi sogovornik, ki se v knjigi s polliterarnim zapisom spominja številnih tako ali drugače znanih Velenjčanov. S spomini seže v svoje otroštvo, zelo zanimivo popiše očeta, zelo intimno piše tudi o svoji mami, pa o prijateljih, prijateljicah. Popiše mali krajevni zemljevid njihovih vsakdanjih poti, služb, otroških igrišč in dvorišč, na drugi strani tudi novih nastajajočih velenjskih stavb. Kot je o knjigi zapisal Ivo Stropnik, glavni in odgovorni urednik, vodja Lirikonfesta Velenje in tudi zastopnik Velenjske knjižne fundacije, gre za dragocen domoznanski spominsko-dokumentarni zapis o Velenju, »predvsem pa nam ponudi nostalgični užitek ob prebiranju spominskega pogleda na šest oziroma sedem desetletij oddaljeni velenjski čas«.

Stavba delavske univerze je bila že vse od nastanka stičišče mladih. FOTO: Jože Suhadolnik

V knjigi tako lahko dojamemo pomen velenjskega kotalkališča, ki je bilo za mulce sijajno mesto za druženje, medtem ko je bilo tudi eno od prizorišč tedanjih političnih in družabnih dogodkov v Velenju. »V Velenju je potekalo mednarodno tekmovanje v kotalkanju, organizirali so tudi turnirje Evropa pleše. Kotalkališče je bilo tudi kraj, kjer so trenirali rokomet, košarko,« se spominja sogovornik in dodaja, da takratnega življenjskega tempa ni mogoče primerjati z današnjo hiperponudbo. Drugi kraj, kjer so se takrat zbirali mladi, je bil delavski klub, ki še danes stoji ob Titovem trgu. »Tam smo se ob uticah, ki so jih porušili, ko so tisti prostor namenili spomeniku italijanskim borcem za svobodo, martinčkali mladi,« lahko preberemo v knjigi, kjer se dotakne tudi poletja ob današnjem Škalskem jezeru, kjer je bila restavracija. Ko se je ta pogreznila zaradi posledic izkopavanja lignita, je zrasla nova ob Velenjskem jezeru. Fotografije iz tistega časa bi prav lahko pripisali trenutni podobi današnje velenjske plaže – enako polno kopalcev in presrečnih otrok, ki skačejo s pomola.

Po rudarje z avtobusom v BiH

Velenje je bilo vedno kraj, ki je sprejemal prišleke. Najprej so prišli iz bližnjih krajev, potem iz malo bolj oddaljenih, kot je denimo Prekmurje. »Konec 60. let pa so začeli z avtobusi voziti ljudi iz Bosne, ker je primanjkovalo rudarjev, saj Slovenci niso več hoteli v jamo,« se spominja in dodaja, da je to še ena specifika mesta Velenje. »Jaz nisem imel s tem nobenih težav, pomemben je človek, v tem času, ki ga opisujem, priseljevanja še ni bilo, začelo se je konec šestdesetih. Ta moment imigracije je sicer opazen še danes. Takrat so ljudje prihajali delat na povabilo, danes pa prihajajo po socialne podpore. Takšna politika je po mojem mnenju problematična, nepremišljena,« pravi sogovornik.

Škalsko jezero je danes priljubljeno predvsem med ribiči, pred 60 leti pa je imelo urejeno plažo in tudi restavracijo. FOTO: Voranc Vogel

Na koncu pa se je znašel v knjižnici. »Knjižnica mi je bila pisana na kožo, saj gre, čeprav se morda sliši nenavadno, za silno dinamičen posel,« še dodaja sogovornik, ki priznava, da mu športno udejstvovanje v otroštvu nekako ni šlo najbolje od rok, čeprav danes kot upokojenec redno igra namizni tenis.