Ko prideš na ličkanje, se ti lahko zgodi tako lepa zgodba, kot je ta

V krogu najbližjih sta 60. obletnico poroke obhajala Jožefa in Anton Maček s Prevorja, ki ga mnogi imenujejo zeleni raj sredi Kozjanskega. Po 60 skupnih letih je njuno zvezo, enako kot pred desetimi leti, ko sta obhajala zlato poroko, blagoslovil domači župnik Marko Šraml, ki v njima vidi vzor vzdržljivosti, spoštovanja, razumevanja, tolerance in ljubezni, ki so osnova za skupno življenjsko pot.

Zakonca Maček sta potrebovala manj kot eno leto, da sta spoznala, da bi skupaj rada preživela preostanek življenja. Usoden je bil neki oktobrski večer pred slabimi 61 leti, ko je mladega Antona v bližnje Javorje na ličkanje zvabil vojaški tovariš Franc Žurej. Prišla je tudi lepa Jožica Doberšek, ko jo je zagledal, se je mladi Anton nemudoma zaljubil. Ker se je moral še za nekaj mesecev vrniti v Črno goro na služenje vojaškega roka, je morala ljubezen nekoliko počakati, a sta si pisala pisma in po vrnitvi domov je Anton svojo drago zasnubil.

Po poroki sta si začela ustvarjati dom na Mačkovi kmetiji na Prevorju, ki jo je Anton podedoval po očetu. Na kmetiji je bilo ogromno dela, zato nihče od njiju ni hodil v službo. Bila sta pridna, varčna in skrbna gospodarja, tako sta kmalu prenovila hišo in poslopje ter postavila nov hlev in ga napolnila z živino. Ker sta rada skrbela tudi za vinsko trto, sta postavila dve zidanici, kjer se družina srečuje ob trgatvah in družinskih praznovanjih.

Torta za sladke trenutke, ko sta obujala spomine. FOTO: Tomaž Borštnar

Pet otrok se je pridno učilo, eden za drugim so zapustili družinsko gnezdo, a se še vedno radi vračajo domov. Vsi so si ustvarili družine in zakonca Maček imata že 12 vnukov in vnukinj ter 11 pravnukov in pravnukinj, dvanajsti pa je na poti.

Kot nam je povedala najmlajša hči, profesorica nemščine in novinarska kolegica Aleksandra Borštnar Maček, se je pri Mačkovih vsak rad ustavil, saj so veljali za hišo odprtih vrat, kjer je bil vsak vedno dobrodošel in bogato postrežen, dokler je mama še lahko kuhala in stregla. Nahranila je veliko vaških brezdomcev in pomagala ostarelim ljudem v okolici, saj njena dobrota ne pozna meja.

A Jožefino zdravje se je iz leta v leto slabšalo, dokler ni konec lanskega leta ostala brez noge, nato je staknila še pljučnico. Kot po čudežu si je opomogla, zdaj pa si zakonca srčno želita, da bi se lahko vrnila k možu v domačo hišo. V času, ko sta zaradi oskrbe po bolezni ločena, sta tudi spoznala, kako trdno, diamantno vez stketa dva, ki se imata resnično rada. Naj njuna ljubezen še dolgo živi!