Ko se hlevi izpraznijo, se več ne napolnijo
Vse slovenske vlade obljubljajo, da bodo poskrbele za izboljšanje samooskrbe s hrano in s tem stanja v kmetijstvu. Žal pa se doslej ni zgodilo nič otipljivega in število domačih živali in kmetij že od osamosvajanja Slovenije pada, na leto za od tri do sedem odstotkov. Od leta 2005 do leta 2023 se je število kmetij samo v Pomurju zmanjšalo za več kot 3900, podobno je drugje po državi.
Cene izpred štirih let
O kmetijstvu v letu 2024 in njegovi prihodnosti smo se pogovarjali z Danilom Rihtaričem, direktorjem Kmetijske zadruge (KZ) Radgona, velikim poznavalcem živilske pridelave in predelave. Povedal je, da so lani nekateri sektorji odlično poslovali, nekateri pa so pridelali izgubo.
»Poljedelstvo je v zelo slabem stanju in stroški pridelave se ne pokrijejo, tudi s subvencijami ne. Leta 2022 so se zaradi vojne v Ukrajini cene občutno dvignile, zlasti pšenice, koruze in soje. Nato je 2023. sledila pocenitev in tudi lani se je nadaljeval padec cen, tako da so zdaj cene na ravni iz leta 2021. Po drugi strani pa so cene repromaterialov abnormalno narasle in so za tretjino višje. Zaradi tega poljedelec nikakor ne more pozitivno poslovati ali razmišljati vsaj o minimalnem dobičku. Pravzaprav je težko pokriti osnovne stroške pridelovanja,« ocenjuje Rihtarič.
Živinorejci, pridelovalci mesa in mleka so nekoliko na boljšem, a ne vsi, meni sogovornik. »Cene govedi, prašičev in perutnine so resda padle, a so vseeno ostale nekoliko višje, kot se je zgodilo z žiti in drugimi poljščinami. Lahko rečemo, da so cene v poljedelstvu za tretjino nižje kot pred vojno v Ukrajini, živinorejci pa imajo cene za 30 odstotkov višje, kot so bile leta 2022. Zato živinorejci kljub vsem težavam nekako lažje shajajo. Boljše je stanje tudi v vinogradništvu, čeprav tam nagajajo pozeba, toča in druge vremenske nevšečnosti, pa bolezni vinske trte. Nekateri vinogradniki imajo tudi za do 40 odstotkov manj kot v normalnih pogojih pridelave. Svoje so prispevale tudi nizke odkupne cene iz prejšnjih let, kar je povzročilo zmanjševanje obdelanih površin. Žal mladi ne vidijo perspektive v vinogradništvu in vinarstvu ter sekajo cele vinograde, saj si ne želijo delati, če ne morejo pokriti niti stroškov. Kljub vsemu sem dokaj optimističen, saj se cene vina vendarle nekoliko dvigujejo, kar kaže, da bi se stanje v tem sektorju lahko izboljšalo,« je prepričan Rihtarič.
50–55 -ODSTOTNO samooskrbnost dosegamo z žiti.
Prepričan je tudi, da država ne more biti samooskrbna: glede na obdelovalne površine lahko sami zagotovimo le za od 50 do 55 odstotkov potrebnih žit. »Prav omenjene cene in stroški pridelave še dodatno krčijo pridelavo in bojim se, da bo samooskrba z žiti v bodoče še upadala. Po drugi strani je samooskrba, denimo, z mlekom močno presežena, saj moramo približno četrtino doma pridelanega mleka izvoziti. Tudi ko gre za jajca, goveje meso, smo blizu 100-odstotni samooskrbi, nasprotno pa je pri prašičjem mesu, tu smo čisto na dnu, saj pokrijemo le okoli 40 odstotkov domačih potreb. Vse to so povzročile nizke cene in posledično opuščanje dejavnosti. Ko pa se hlevi enkrat izpraznijo, se nikoli več ne napolnijo. Ljudje so namreč čisto preveč razočarani, da bi se vračali na pogorišča, kjer ni perspektive.«
Nadzorovati subvencije
Subvencije in vse druge vrste podpore slovenskemu kmetijstvu bi morale biti po mnenju Danila Rihtariča neprimerno bolj ciljne in nadzorovane. »Ne moremo namreč razmišljati, da bomo nekomu pomagali zgolj zato, da poseje določeno kulturo, ravno nasprotno, nadzirati moramo, ali je ta oseba pravilno delovala in koliko pridelka je bilo od tega. Treba je kontrolirati, ali je tisti, ki je prejel subvencijo, kaj pridelal, požel in ali je prišlo kaj od tega tudi na trg. Ne sme pa se zgoditi, da je nekdo samo posejal, pozneje mu je bilo pa popolnoma vseeno, kaj s pridelkom. To se ne sme dogajati, zato morata biti veliko bolj poostrena kontrola in nadzor.«
