Ko se je rodil, izdelali tudi njegovega mercedesa (FOTO)
Na podeželju ob okroglih rojstnih dnevih postavljajo mlaje in ga bodo tudi Francu Brodniku, ki bo 8. julija dopolnil 70 let. Okrogli jubilej pa bo proslavil še drugače – po rodnem Trebnjem se bo zapeljal v mercedesu 170 D, ki ga je restavriral do zadnje podrobnosti, celo Nemci so rekli, da je to naravnost unglaublich, neverjetno, in ki je povrh vsega star natanko toliko kot on.
Požagati so morali bezeg
Brodnik ni zgolj ljubiteljski poznavalec avtomobilov. V Ljubljani se je izšolal za avtokleparja in znanje kot vajenec pilil pri Janezu Kogovšku v Dravljah. Po dveh letih službovanja na Tehnounionovem servisu BMW se je vrnil na Dolenjsko in ob delu v pravkar ustanovljeni Tovarni akrilnih proizvodov, zdajšnjem Akripolu, končal še strojno fakulteto. »Ko se je leta 1984 pojavil nov material, poliamid, sem se osamosvojil in zanje delam kot kooperant. Od leta 2016 sem delno upokojen,« pripoveduje Franc. Toda ob izdelovanju sestavnih delov za dvigala in druge stroje se je v njem vse bolj bohotila želja po obnavljanju starodobnikov.
Začel je s 750-kubičnim motorjem BMW R71 seidler: »Stavbni klepar Pavel Kmet je leta 1939 novega pripeljal iz Nemčije v Trebnje. Kupil sem ga od njegovih vnukov in v celoti sam restavriral, od mehanike do barvanja, 1000 ur sem vložil vanj. Toda v resnici sem si vedno želel avto.«
In kot nalašč je izvedel za mercedesa 170 W, letnik 1938, ki je tri desetletja stal v gasilskem domu v Selih pri Šumberku. Prerezali so ga na pol in na zadnjo polovico namontirali keson za prevoz peska in prenosne gasilske črpalke. »Gasilski dom je imel dvojna garažna vrata in so morali požagati bezeg pred njimi, da so ga dobili ven,« pove Brodnik. »Lotil sem se iskanja školjke, da bi mu vrnil limuzinsko obliko, in jo prek interneta našel v okolici Bruslja, v neposredni bližini je bila stacionirana evropska vesoljska raketa Ariane. V Litvi jo je nabavil neki ameriški kapetan, ki je zbiral stara vozila, v hangarju jih je imel približno 300, tudi tank.«
Školjka ni bila v najboljšem stanju, zato jo je prepolovil in mercedes 170 W je spet dobil prvotno podobo. Pomagal si je tudi z restavratorsko knjigo, debelo 1000 strani, ki so mu jo podarili v Mercedesovi delavnici v Sindelfingnu pri Stuttgartu. »Nekaj mehanskih delov sem kupil novih, rabljene sem našel na sejmih in spletu, pragove, koloteke, obrobe za vrata, ki so bila, mimogrede, prestreljena – očitno so se v avtu med drugo svetovno vojno vozili nemški oficirji – pa sem izdelal sam. V ta namen sem si tudi naredil stroje za krivljenje in vlečenje pločevine. Mercedes je bil popolnoma moje delo, samo tapetništvo sem prepustil drugim,« pojasnjuje Franc.
Zdaj ga ima svak
Toda starodobnik ni ostal pri njem. Vanj se je zagledal njegov svak Franc Kirn iz Brezovice pri Mirni, sicer kovinostrugar in strasten restavrator tomosovih mopedov. »Pri svojih osemnajstih je imel prav takšnega mercedesa, a mu je nagajal, delov ni mogel dobiti, in ga je prodal kovaču. Ta je iz njega naredil gumi voz in vanj vpregel konje,« se nasmehne Brodnik, ki je avto po desetih letih obnavljanja tako prodal Kirnu in to brez obotavljanja. V ognju je namreč že imel drugo železo. »Sokrajan Stane Višček je imel mercedesa 170 D deset let v garaži, nihče ni vedel zanj, jaz pa sem ga po naključju opazil, ko so bila nekoč odprta vrata. Najprej ga je hotel sam restavrirati, a je obupal. Dobro leto sva se pogajala in z začetne cene 10.000 evrov pristala pri 4500. Obljubiti sem mu moral, da ga bom peljal na večerjo, ko bom gotov z obnovo, in zdaj ga bom počasi lahko povabil,« pravi Franc. »Tokrat sem se dela lotil drugače: vsak kos, ki sem ga odmontiral, sem takoj restavriral in postavil na polico. Tri leta je trajalo, da sem se prebil do šasije in podvozja. Rabljene dele sem dobil v Nemčiji, ki sem jo prepotoval vsaj desetkrat, sam pa med drugim naredil odbijače, kljuke, kromirane letve in armaturo iz orehovine. Oče Franc in stric Janez sta bila mizarja in sem se tudi sam naučil obdelave lesa.«
Z njim sem se že vozil s 85 kilometri na uro, a običajno ne grem hitreje kot 60 na uro.
Brodnik je tudi pri tem avtomobilu vse opravil sam, razen tapetništva, pa zaključni sloj laka so nanesli v delavnici trebanjskega Pan-Jana. Kot je izračunal, je zanj porabil 5000 delovnih ur. »Če bi si vsako obračunal s petimi evri, upošteval nakupno ceno, 20.000 evrov za material in stroške potovanj po Evropi, me je stal okrog 60.000 evrov. Na trgu je vrednost tako natančno obnovljenega dizla od 60 do 80 tisočakov. Seveda pa mi ne pade na misel, da bi ga prodal,« poudari Franc.
Slovenska veteranska avto-moto zveza mu je julija lani podelila najvišji možni certifikat 1 A in od takrat je z mercedesom prevozil 1000 kilometrov, nazadnje se je prejšnjo nedeljo peljal na občni zbor Društva ljubiteljev starodobnih vozil Hrast Tržišče, katerega član je od leta 1998. Včasih prisede tudi žena Ljuba, nad črnim lepotcem pa niso nič manj navdušene Frančeve tri hčere, nekdanja alpska smučarka Vanja, Katja in Tanja. Pa bo Brodnik zdaj, ko si je uresničil dolgoletno željo po bleščeče obnovljenem starodobniku, pospravil orodje? Nikakor ne: »V garaži imam spet mercedesa 170 W, letnik 1936. Ko sem obnavljal svakovega, sem vse dele kupoval dvojne in motor je že obnovljen.«
