Kobariški sournki se vračajo na plac (FOTO)

Slovenija je Evropa v malem, je o pustu dejal etnolog dr. Niko Kuret. Od te izjave v knjigi Maske slovenskih pokrajin je minilo natanko 36 let, pa se ni prav nič spremenilo. Celo na bolje gre, saj spada pust med tiste prijetne dogodke, kjer ponavljanje o ohranjanju tradicije ni le izpeta pesem.
Kobarid je imel nekoč svojo pustno masko, sournke, tudi sourenke, ki so zagotovo nekaj posebnega.

Popisal jih je etnolog dr. Niko Kuret in jih leta 1984 predstavil v že omenjeni knjigi. V Zavodu Feniks so v letu 2012/13 v sklopu čezmejnega kulturnega projekta Običaji, starine so ščit domovine začeli pobudo za vrnitev starosvetne, torej predkrščanske, kobariške pustne maske sournki ali sournkov nazaj na kobariški plac, torej med ljudi. Na novo oživljene maske so predstavili decembra 2016 v Kobaridu, na pustno soboto novega leta pa so se sournki predstavili še v kobariškem pustnem sprevodu.
 

Fantje v ovčjih kožah

Po obuditvi starih pustnih mask sournkov je o njih nastala brošura, za najmlajše še slikanica. Njena avtorica je zgodovinarka Vilma Purkart iz Zavoda Feniks. Purkartova je v brošuri zbrala vse pomembnejše gradivo iz raziskav preteklih let in tako poskrbela, da je ta del etnološke dediščine Kobariškega zdaj na enem mestu dostopen tudi v pisni obliki. Brošura ima naslov Sournke nazaj na plac, starosvetna kobariška pustna maska nekoč in danes, slikanica pa Ko se zima končuje, pust praznuje – po sledeh starosvetne kobariške pustne maske sournki; namenjena je otrokom od petega do desetega leta starosti.

»Slikovnih virov ni veliko, razpolagamo pa z odličnima risbama, ki sta ju narisala Sonja Lipušček, prva popisovalka te starodavne pustne šege, in etnolog dr. Niko Kuret. Trenutno smo zbrali dovolj gradiva in pričevanj, tako da smo sournke leta 2016 po 64 letih ponovno vrnili na plac.«

Ključna sestavina kobariške zoomorfne maske je obredni tek, povezan s šemljenjem štirih fantov, oblečenih v ovčje kože. Trije so tekli kot trojka, eden je bil gonjač ali priganjalec. Gonjač jih je imel navezane na vrveh, da jih je lahko usmerjal, kamor je želel. Tekli so ves dan, zato so se menjavali na dve do tri ure. »Sournk je bil oblečen v kožuh, ki je segal samo do kolen in je bil prepasan z verigo, navešeno z zvonci, in v stare, največkrat obrnjene hlače,« dodaja Purkartova. »Imel je pokrivalo iz ovčje kože, zvite v stožčast svitek, ki je puščal obraz prost – v tem primeru si je obraz namazal s sajami –, ali pa mu je zakrival tudi obraz; v tem primeru je imel izrezane odprtine za oči in usta.«
 

Od vzhoda proti zahodu

Zgodovinarka Purkartova je povedala, da si je vsak namazal roke s sajami in držal v eni roki kanglo, kotliček ali škatlo s sajami (včasih tudi z živalsko krvjo), v drugi metlico ali škobelon oziroma staro krtačo, s katerimi so opletali na vse strani. Gonjač je imel v eni roki bič ali palico, z drugo je držal vajeti. Sournki so na plac pritekli vedno v smeri od vzhoda proti zahodu.


»V Kobaridu so strašili na pustno nedeljo (debjelenco) tja do leta 1952,« pove sogovornica. »Pojavili so se po dopoldanski maši, ko je bilo na trgu pred cerkvijo največ ljudi. Zaganjali so se vanje, jim grozili, jih mazali ali prašili s sajami. Najrajši so se lotevali deklet, posebno tistih, ki so hotele biti gosposke. Starejši ljudje so vedeli povedati, da si je sournk kdaj ogrnil kar nestrojeno koštrunovo kožo z rogovi ali pa je imela rogove njegova kožuhovinasta kapa. Svoje dni so se sournki oblačili v medvedji kožuh. Pod njim so nosili kožuhovinaste hlače do kolen in kljub zimi kazali gola meča. Obuti so bili v cokle z usnjenim nastavkom in noge ovili v šufece oziroma cunje, saj nogavic še ni bilo.«