KOLIŠČARSKI DAN
Koliščarji so poznali žvečilni gumi (FOTO)
Na Ljubljanskem barju so živeli tisočletja, bili so prvi, ki so v naše kraje zanesli poljedelstvo.
Odpri galerijo
Koliščarji so že poznali in uporabljali lan, nad katerim se navdušuje tudi Gašper Nardin.
Koliščarski dan je tradicionalna družinska prireditev, ki jo Društvo Fran Govekar vsako leto pripravlja pri ribniku Rakovnik v Dragi pri Igu. Kljub kislemu in nekoliko hladnemu vremenu so letošnji dan koliščarjev vseeno uspešno izpeljali, osrednjo pozornost pa so namenili prehrani koliščarjev. Spomnili so se tudi 10-letnice skupnega vpisa prazgodovinskih kolišč okoli Alp na Unescov seznam svetovne dediščine. V slovenski del sta vključeni dve območji v občini Ig, in sicer južna in severna skupina kolišč.
Društvo Fran Govekar je projekt V deželi koliščarjev začelo leta 2008. Gre za serijo aktivnosti, s katerimi želijo obdobje koliščarjev, ki so v prazgodovini poseljevali Ljubljansko barje, približati širšim množicam. Sodelujejo tudi s svetovno znanim arheologom dr. Antonom Veluščkom, poznavalcem Ljubljanskega barja, za katero pravi, da je arheološki eldorado.
Prve koliščarje zaznamo pred 6600 leti, ko so v bližini Iga postavili koliščarsko vas, je na koliščarskem dnevu povedal Velušček: »Dosedanje raziskave so pokazale, da je bila ta vas obljudena le nekaj let, nato pa so jo zapustili, koliščarji pa so šli kam drugam. Naslednjih tri tisoč let so to območje, dokler je bilo tu jezero, poseljevali koliščarji. V valovih so prihajali in odhajali. Ti so, gledano z današnjega vidika, živeli globoko v prazgodovini. Zanje je značilno, da so se ukvarjali tudi s poljedelstvom, seveda ne na jezeru, na obrobju Ljubljanskega barja so imeli njive in jih obdelovali. Bili so prvi, ki so v naše kraje zanesli to gospodarsko panogo. Z začetkom poljedelstva se je število prebivalcev na Zemlji znatno povečalo. Bolj predvidljiva dostopnost do hrane je ljudem omogočala neizmerno rast. S pojavom žitaric pa so se pojavile tudi bolezni.«
Koliščarji so v kraje Ljubljanskega barja prinesli dve vrsti pšenice, eno- in dvozrnato. »Poznali so ječmen, morda tudi lan za olje, pozneje pa za pripravo nitk oziroma tekstila. Nabirali so gozdne rastline in jih uživali. S temi raziskavami smo pri nas šele na začetku. Poglejmo kolo: izdelali so ga vrhunski mojstri, vse je tip top, da tako rečem. Tako je bilo po vsej verjetnosti tudi na področju kulinarike. Poznali so tudi domače živali, ovce, koze, govedo, prašiča. Poleti so bile te živali stran od vasi, čez zimo pa so bržčas vsaj nekatere med njimi prezimovale skupaj s koliščarji. Kako to vemo? Našli smo iztrebke teh živali in v njih so dokazi, da niso bili izločeni v toplejšem delu leta. Zanimivo je tudi, da je koliščarje že od začetkov spremljal pes. Ob tem moram povedati, da je bil ta za koliščarje neke vrste živi hladilnik. Velikokrat se je zgodilo, da hrane preprosto ni bilo. In kaj so naredili koliščarji? Pse so preprosto pojedli. Morda se nam to zdi nenavadno, v Koreji nekoliko manj. Vendar moram povedati, da je bilo osnovno poslanstvo koliščarjev, kako preživeti. Lahko rečem, da so znali zelo dobro preživeti, sploh če vemo, da so na tem območju obstali toliko tisočletij. Imeli pa so probleme, kako hrano konzervirati. Uporabljali so načine, ki so pri nas veljali vse do uvedbe hladilnika.«
Hrano so našli tudi v naravi, na primer ribe, saj so živeli ob vodi. Sodobni ribiči so posebej za koliščarski dan iz ribnika Rakovnik v Dragi potegnili kar zajetnega krapa, na koliščarski način pa ga je pripravila Jožica Korenjak iz Nove Gorice. Korenjakova je tudi keramičarka, ki se pri oblikovanju gline zgleduje po neolitski keramiki, izkopani na Ljubljanskem barju. Zdaj pa recept za krapa: »Najprej sem ga temeljito očistila, trebušno votlino pa napolnila s svežo baziliko, rožmarinom in žajbljem. Nato sem ga temeljito zavila v velike liste navadnega repinca in vse obložila s surovo glino. Tako pripravljeno ribo sem položila v ogenj, pekla se je približno tri ure.«
Na dnevu koliščarjev so med drugim ponudili divjačinski golaž na koliščarski način, ki so ga pripravili in skuhali na kmetiji Ruskovi s Klanca pri Škofljici v sodelovanju z gostilno Petkovšek.
Marjan Čučkin s te kmetije ni skrival recepta, je pa povedal, da so za obiskovalce pripravili še sodobni golaž. »Za primerjavo, da so lahko spoznali, kaj so jedli koliščarji in kaj si danes lahko privošči sodobni človek. Sicer pa se na kmetiji dogaja marsikaj zanimivega. Med drugim se ukvarjamo z ekološko pridelavo, imamo pa tudi učne delavnice za vrtce in šole. Zanima nas tudi filmska produkcija, saj smo posneli film o nastanku znamenitega barjanskega kolesa, ki je staro 5200 let. Dela smo se lotili natanko tako kot naši barjanski predniki, torej od posekanega debla do kolesa, uporabili smo staro orodje, le sem in tja smo se morali nekoliko prilagoditi sodobnemu času.« Čučkin je zapisal sestavine za divjačinski golaž nekdanjih prebivalcev Ljubljanskega barja: »V kotel smo dali srno, mast divjega pujska, sol, jurčke in črno trobento, moko, žita, dobro misel, materino dušico, divje korenje, brinove jagode, zeleno in divji česen.«
Dr. Anton Velušček je spregovoril še o eni znamenitosti prednikov z Ljubljanskega barja: »Verjeli ali ne, poznali so tudi žvečilni gumi. Pridobili so ga z destilacijo katranske smole iz brezovega lubja. To snov so uporabljali tudi za to, da so zamašili morebitne razpoke na drevakih, ali pa so ga imeli za prazgodovinsko lepilo, seveda pa tudi za žvečenje. Pokazalo se je, da ima zdravilne učinke. Baje pa je bil tak žvečilni gumi groznega okusa.«
Društvo Fran Govekar je projekt V deželi koliščarjev začelo leta 2008. Gre za serijo aktivnosti, s katerimi želijo obdobje koliščarjev, ki so v prazgodovini poseljevali Ljubljansko barje, približati širšim množicam. Sodelujejo tudi s svetovno znanim arheologom dr. Antonom Veluščkom, poznavalcem Ljubljanskega barja, za katero pravi, da je arheološki eldorado.
Otroci so streljali z lokom.
Prve koliščarje zaznamo pred 6600 leti, ko so v bližini Iga postavili koliščarsko vas, je na koliščarskem dnevu povedal Velušček: »Dosedanje raziskave so pokazale, da je bila ta vas obljudena le nekaj let, nato pa so jo zapustili, koliščarji pa so šli kam drugam. Naslednjih tri tisoč let so to območje, dokler je bilo tu jezero, poseljevali koliščarji. V valovih so prihajali in odhajali. Ti so, gledano z današnjega vidika, živeli globoko v prazgodovini. Zanje je značilno, da so se ukvarjali tudi s poljedelstvom, seveda ne na jezeru, na obrobju Ljubljanskega barja so imeli njive in jih obdelovali. Bili so prvi, ki so v naše kraje zanesli to gospodarsko panogo. Z začetkom poljedelstva se je število prebivalcev na Zemlji znatno povečalo. Bolj predvidljiva dostopnost do hrane je ljudem omogočala neizmerno rast. S pojavom žitaric pa so se pojavile tudi bolezni.«
Koliščarji so v kraje Ljubljanskega barja prinesli dve vrsti pšenice, eno- in dvozrnato. »Poznali so ječmen, morda tudi lan za olje, pozneje pa za pripravo nitk oziroma tekstila. Nabirali so gozdne rastline in jih uživali. S temi raziskavami smo pri nas šele na začetku. Poglejmo kolo: izdelali so ga vrhunski mojstri, vse je tip top, da tako rečem. Tako je bilo po vsej verjetnosti tudi na področju kulinarike. Poznali so tudi domače živali, ovce, koze, govedo, prašiča. Poleti so bile te živali stran od vasi, čez zimo pa so bržčas vsaj nekatere med njimi prezimovale skupaj s koliščarji. Kako to vemo? Našli smo iztrebke teh živali in v njih so dokazi, da niso bili izločeni v toplejšem delu leta. Zanimivo je tudi, da je koliščarje že od začetkov spremljal pes. Ob tem moram povedati, da je bil ta za koliščarje neke vrste živi hladilnik. Velikokrat se je zgodilo, da hrane preprosto ni bilo. In kaj so naredili koliščarji? Pse so preprosto pojedli. Morda se nam to zdi nenavadno, v Koreji nekoliko manj. Vendar moram povedati, da je bilo osnovno poslanstvo koliščarjev, kako preživeti. Lahko rečem, da so znali zelo dobro preživeti, sploh če vemo, da so na tem območju obstali toliko tisočletij. Imeli pa so probleme, kako hrano konzervirati. Uporabljali so načine, ki so pri nas veljali vse do uvedbe hladilnika.«
Mitja Prek je spekel jabolka.
Hrano so našli tudi v naravi, na primer ribe, saj so živeli ob vodi. Sodobni ribiči so posebej za koliščarski dan iz ribnika Rakovnik v Dragi potegnili kar zajetnega krapa, na koliščarski način pa ga je pripravila Jožica Korenjak iz Nove Gorice. Korenjakova je tudi keramičarka, ki se pri oblikovanju gline zgleduje po neolitski keramiki, izkopani na Ljubljanskem barju. Zdaj pa recept za krapa: »Najprej sem ga temeljito očistila, trebušno votlino pa napolnila s svežo baziliko, rožmarinom in žajbljem. Nato sem ga temeljito zavila v velike liste navadnega repinca in vse obložila s surovo glino. Tako pripravljeno ribo sem položila v ogenj, pekla se je približno tri ure.«
Na dnevu koliščarjev so med drugim ponudili divjačinski golaž na koliščarski način, ki so ga pripravili in skuhali na kmetiji Ruskovi s Klanca pri Škofljici v sodelovanju z gostilno Petkovšek.
Marjan Čučkin s te kmetije ni skrival recepta, je pa povedal, da so za obiskovalce pripravili še sodobni golaž. »Za primerjavo, da so lahko spoznali, kaj so jedli koliščarji in kaj si danes lahko privošči sodobni človek. Sicer pa se na kmetiji dogaja marsikaj zanimivega. Med drugim se ukvarjamo z ekološko pridelavo, imamo pa tudi učne delavnice za vrtce in šole. Zanima nas tudi filmska produkcija, saj smo posneli film o nastanku znamenitega barjanskega kolesa, ki je staro 5200 let. Dela smo se lotili natanko tako kot naši barjanski predniki, torej od posekanega debla do kolesa, uporabili smo staro orodje, le sem in tja smo se morali nekoliko prilagoditi sodobnemu času.« Čučkin je zapisal sestavine za divjačinski golaž nekdanjih prebivalcev Ljubljanskega barja: »V kotel smo dali srno, mast divjega pujska, sol, jurčke in črno trobento, moko, žita, dobro misel, materino dušico, divje korenje, brinove jagode, zeleno in divji česen.«
Jožica Korenjak je krapa zavila v listje in glino.
Dr. Anton Velušček je spregovoril še o eni znamenitosti prednikov z Ljubljanskega barja: »Verjeli ali ne, poznali so tudi žvečilni gumi. Pridobili so ga z destilacijo katranske smole iz brezovega lubja. To snov so uporabljali tudi za to, da so zamašili morebitne razpoke na drevakih, ali pa so ga imeli za prazgodovinsko lepilo, seveda pa tudi za žvečenje. Pokazalo se je, da ima zdravilne učinke. Baje pa je bil tak žvečilni gumi groznega okusa.«
