Koliščarske smeti so arheološki zaklad (FOTO)

Prihod koliščarjev na Ljubljansko barje označuje zelo pomembno obdobje v zgodovini osrednjega slovenskega prostora. Bili so med najzgodnejšimi graditelji manjših, a stalnih naselbin. Šlo je za majhne skupine samostojnih kolib na kolih. Arheologi pravijo, da so jih postavljali sočasno na več koncih Ljubljanskega barja od Škofljice do Verda pri Vrhniki. Rdeča nit tokratnega koliščarskega dne v organizaciji Društva Fran Govekar z Iga so bile živali, ki so našim prednikom delale družbo, jim pomagale pri poljedelstvu ter jim predstavljale tudi vir hrane.

Na prireditvenem prostoru so si obiskovalci lahko ogledali predstavo Koliščarji z Velikega jezera, prisluhnili predavanjem arheologov, uživali v delavnicah ter se udeležili lova na belega bobra. Koliščarski dan je v tako v zadnjih letih prerasel v več kot prijeten dogodek za družine, saj je bil hkrati zanimiv in poučen, ne samo za otroke, temveč tudi za odrasle.

Raziskovanje prehrane nekdanjih prebivalcev z roba Ljubljanskega barja ima posebno mesto. Med drugim smo izvedeli, da so barjanski predniki pripravljali podpepelnjak ali koliščarski kruh. »Za pripravo potrebujemo moko, vodo in sol,« je povedala Maja Zupančič iz Društva Fran Govekar, ki dobro pozna prehrambne navade nekdanjih prebivalcev barja. »Po želji lahko dodamo različna semena, na primer mak, lan, ali zelišča, kar so koliščarji že poznali. Pripravimo si posodico in palico, s katero zmešamo testo. Ko se testo začne oprijemati palice, je pripravljeno. Previdno ga oblikujemo na palico, tako da bo čim bolj enakomerno porazdeljeno. Kruhek nato spečemo na ognju in nekoliko počakamo, da se ohladi.«

Izvedeli smo torej, da so koliščarji že poznali lan in ga uporabljali. To nam je potrdila tudi Olga Marguč, priznana oblikovalka in poznavalka tekstila. »Lan je seme naše prihodnosti,« je poudarila Margučeva, ki je za obiskovalce pripravila dve laneni potici. »Za namaz sem porabila kar pol kilograma zmletega lanenega semena ter dodala maslo in rozine, da namaz postane bolj sočen in se lepo razmaže po razvaljanem testu. Sicer pa lan ne sme v pozabo. Nasprotno! Je izjemna rastlina, pri kateri uporabimo tako rekoč vse. Stebla nam dajo prejo za tkanje, ki jo je treba prej seveda obdelati še na kolovratu. V glavicah rastline se skrivajo semena, ki imajo izjemen pomen, saj zmleta lahko uporabimo na različne načine kot dodatek v naši prehrani, prav tako lahko iz njih pridobimo zelo koristno in zdravo laneno olje.«

Arheolog dr. Anton Velušček je prav gotovo eden največjih poznavalcev zgodovine nekdanjih prebivalcev z roba Ljubljanskega barja. Skrivnost o koliščarjih oziroma mostiščarjih, kot jih imenuje pisatelj Janez Jalen, se je začela razkrivati 17. julija 1875. Takrat so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižanski cesti blizu vasi Studenec (zdaj Ig) naleteli na ostanke naselja na kolih in veliko črepinj in živalskih kosti ter orodja iz jelenovega roga in oglja.

»Danes, po več kot 130 letih, ugotavljamo, da so najstarejše koliščarske naselbine na Ljubljanskem barju nastale okvirno v prvi polovici 5. tisočletja pred našim štetjem,« pravi dr. Velušček. »S koliščarji je na to območje prišlo tudi poljedelstvo. Na kopnem v bližini naselbin so redili domače živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Spremljal jih je pes. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V skoraj nedotaknjeni pokrajini so nabirali gozdne sadeže in plodove. Izdelovali so lončene posode. Najdbe bakrenih predmetov in metalurških pripomočkov pa dokazujejo, da so se vsaj od prve polovice 4. tisočletja naprej ukvarjali tudi s kovinarstvom. Za plovbo po jezeru so uporabljali drevake, ki so jih izdolbli iz ogromnih hrastovih debel. V drugi polovici 4. tisočletja pred našim štetjem pa so za poti zunaj Ljubljanskega barja uporabljali tudi voz. Skratka, bili so zelo iznajdljivi in so živeli v sozvočju z naravo.«

O živalih in koliščarjih je zelo slikovito govoril arheozoolog dr. Borut Toškan: »Koliščarji še niso poznali pisave, zato ni upanja, da bi odkrili morebitni zapis o vsakdanjem življenju, okolju in njihovih navadah. Prav tako ne moremo računati, da bi v kakšnih jamah našli njihove slikarije. Vedenje o koliščarjih je bilo pridobljeno z izkopavanji. Pri tem naletimo na dvoje. Našli bomo ostanke kolib, to je navpične kole, druga velika skupina najdb pa so njihove smeti. Te so zaklad za arheologa.«

Toškan je med drugim govoril o prehrani koliščarjev in dejal, da so velikokrat jedli meso divjih prašičev. Ljudje so se pogosto odpravljali na lov, za prehrano so lovili tudi jelene. »Poleg tega so se ukvarjali z živinorejo, saj smo med arheološkimi smetmi našli goveje kosti. Prav koliščarji so bili tisti, ki so v ta barjanski prostor prinesli živinorejo in domače živali. Že takrat je bil pes človekov najboljši prijatelj. Psa so namreč udomačili že v ledenih dobah, torej pred koliščarji. Poleg kosti goveda bomo našli še ostanke ovce, koze in domačega prašiča. Še ta zanimivost, ki smo jo prav tako odkrili na podlagi kosti, konkretno nadlahtnice. Na tleh, kjer so živeli koliščarji, so si, sicer bolj poredko, privoščili tudi meso divjega goveda, konkretno tura, ki so ga uplenili na lovu.«