Kolo Babičevega mlina se bo spet vrtelo (FOTO)

Ko je v prvi polovici januarja zaradi koronavirusa v 88. letu starosti umrl zadnji mlinar na Muri Vladimir Babič, klicali so ga Mirč, ki je že pri štirinajstih letih prevzel znameniti mlin v Veržeju in ga vodil skoraj 75 let, je njegova hčerka Karmen zagotovila, da se bo kolo vrtelo naprej. K sodelovanju je povabila družinskega prijatelja iz domačega kraja, upokojenega policista Jožefa Osterca - Juša. »Obljubil sem ji, da bom pomagal pri obnovi mlina, ki je v zadnjih letih v veliki meri strohnel, marsikaj je bilo treba zamenjati in posodobiti, da bi se mlinsko kolo spet zavrtelo.

To je bila zahtevna naloga tudi za izurjene vojake.

Največ škode so naredila drevesa, ki jih Mura nese in so se zaletavala v mlinsko kolo, tam so pogosto tudi obstala in se jih je vedno več nabiralo. Pogosto je grozilo, da se bo podrlo in ga bo Mura odnesla, kot je večino mlinov, ki so nekoč delali na pomurski reki, zdaj pa je v pogonu samo še Babičev. Pravzaprav zdaj tudi ta miruje, a v kakšnih dveh mesecih bo vse urejeno, mlin bo še pred novim letom spet deloval. Če ne bo hujšega deževja, saj bi nam narasla reka gotovo nagajala, bo vse delovalo v najboljšem redu,« nam je povedal Osterc, ki je najprej poskrbel za nabavo potrebnega lesa, nato pa začel urejati mlinska kolesca, ki jih je bilo nujno zamenjati.

Juš, ki je organiziral večino dela, njegova žena Cvetka pa delavcem občasno pripravlja kulinarične dobrote, je hvaležen številnim domačim prostovoljcem, predvsem mlajšim, ki vedno in organizirano priskočijo na pomoč. Za posebno pomoč je poskrbel še en Veržejec, Alex Bobnjar, zaposlen pri Slovenski vojski. Treba je bilo dvigniti kar štiri tone težko mlinsko kolo – težko bi našli tako močno dvigalo.

Vladimir je mlin vodil 75 let.

Mogoče bi se našel kakšen gradbinec, a to bi stalo, denarja pa ni, saj velika večina sanacije poteka na prostovoljni bazi. Bobnjar je zato pisno zaprosil odgovorne v Slovenski vojski in na Morsu, ali bi lahko z njihovim dvigalom priskočili na pomoč. Težav ni bilo, saj se odgovorni zavedajo, da je treba sodelovati in prebivalstvu pomagati. Mimogrede: celo vojaki (pripadniki 670. logističnega polka s podporo 157. logističnega polka logistične brigade Slovenske vojske) s svojim močnim dvigalom so imeli nekaj težav pri dviganju namočenega in težkega kolesa, uspelo jim je šele v četrtem poskusu.

Reko imel raje kot sebe

«Gre za edini plavajoči mlin na Muri od nekdaj 93 in velja za izjemen kulturni spomenik in del pomurske ter slovenske kulturne dediščine. Mlinsko kolo bodo strokovnjaki čez zimo temeljito obnovili in restavrirali ter ga nato s pomočjo Slovenske vojske znova postavili na plavajoče kumpe. Tako bo ta kulturni spomenik obnovljen za prihodnje rodove. Gre za pomemben prispevek k ohranjanju kulturne dediščine Pomurja in Slovenije, obenem pa je to še en dokaz, da je Slovenska vojska vedno v službi Slovenk in Slovencev,« je dejal obrambni minister mag. Matej Tonin.

Le redki Slovenci in Slovenke, ki so se potepali po severovzhodu države, se niso ustavili pri znamenitem veržejskem mlinu. Stalni gostje so bili tudi aktivisti, ki želijo preprečiti gradnjo elektrarn na Muri, reko je imel Babič raje kot samega sebe, kot je večkrat poudarjal. Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je v celoti plavajoči mlin v Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let pozneje ga je požar popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje in v enem letu na istem mestu postavili novega, vendar so mlinarsko hišico postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo mlinsko kolo.

Za prenos pogonske sile je služila jeklena vrv. Niti temu mlinu usoda ni bila naklonjena, saj je visoka voda odnesla čolne in mlinsko kolo. Družina Babič je bila leta 1947 primorana zgraditi novega. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodna kolesa je v sušnih mesecih pomagal poganjati elektromotor. Istega leta je upravljanje mlina prevzel takrat komaj 14-letni Vladimir, ker so morali starši v povojnih razmerah v zapor. Mirč je pogosto povedal, da je mlin pravzaprav njegov dom. »Najsrečnejši sem, ko sem tu. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. In smo vsi zadovoljni.«

Leta 1990 je mlin doletela nova nesreča, narasla Mura je ponoči odtrgala vodno kolo in ga odnesla. In začela se je gradnja že četrtega Babičevega mlina. Po le treh mesecih se je kolo spet začelo vrteti. In se bo še naprej, žal brez Mirča, ki je dejavnost sicer pred leti prenesel na najmlajšo izmed treh hčera, Karmen, ki je odločna, da se bo »kolo Babičevega mlina absolutno vrtelo naprej. To je spomenik slovenske dediščine, ki je neprecenljive vrednosti, saj je še edini tovrstni plavajoči mlin na Muri.« 

Najprej je bilo treba dvigniti streho, da so prišli do kolesa.