Kolo Babičevega mlina se spet vrti, po Vladimirjevi smrti ga je obnovila hči Karmen (FOTO)

Ko je na začetku lanskega leta za posledicami covida-19 v 88. letu starosti umrl zadnji mlinar na Muri Vladimir Babič, je njegova hčerka Karmen zagotovila, da se bo mlinsko kolo vrtelo naprej. Mirč, kot so ga vsi klicali, je že pri 14 letih prevzel znameniti mlin v Veržeju in ga vodil skoraj 75 let. Karmen je k sodelovanju povabila prijatelja iz domačega kraja, upokojenega policista, tudi umetnika, Jožefa Osterca Juša, ter še nekatere prijatelje in sosede.

Pomagali so prostovoljci iz Veržeja in vojaki.

»Obljubil sem ji, da bom pomagal pri obnovi mlina, ki je v zadnjih letih močno trohnel in pri katerem je bilo nujno marsikaj zamenjati in posodobiti, da bi se kolo spet zavrtelo. Največ škode so naredila drevesa, ki jih prinese Mura in so se zaletavala v kolo, kjer so pogosto obstala in se jih je nabiralo vedno več. Grozilo je, da se bo mlin podrl in ga bo reka odnesla, kot je večino mlinov, ki so nekoč delovali na Muri, zdaj pa je v pogonu samo še Babičev. Pravzaprav je tudi ta doslej miroval,« nam je pred časom razlagal Osterc, ki je najprej poskrbel za nabavo potrebnega lesa, nato pa so začeli urejati mlinska kolesca, ki jih je bilo nujno zamenjati.

Uspešni zagon

Igre so potekale neposredno ob mlinu.

Oktobra lani so domačini in prostovoljci s pomočjo Slovenske vojske s plavajočih kumpov na suho dvignili skoraj tri tone težko kolo. Strokovnjaki so ga čez zimo temeljito obnovili ter zdaj s pomočjo Slovenske vojske postavili nazaj na plavajoče kumpe. Kulturni spomenik je obnovljen, kolo se bo vrtelo za prihodnje rodove.

Zadnjo julijsko soboto so v okviru Iger na Muri prenovljeno kolo tudi uradno pognali in spet predali v uporabo. Da so mojstri, ki so mlinsko kolo popravljali, svoje delo opravili z odliko, se je pokazalo že pri poskusnem zagonu. Babičev mlin je edini od nekdaj 93 plavajočih mlinov na Muri in velja za izjemen kulturni spomenik in del prleško-prekmurske ter slovenske kulturne dediščine. Ker gre za spomenik prve kategorije, so se mojstri in restavratorji morali držati vseh navodil zavoda za spomeniško varstvo, vse je moralo biti enako kot prej. »Uspešno smo vstavili novo mlinsko kolo, ki nam bo spet mlelo melo. Po dolgotrajnem delu se je projekt končal! Hvala in čestitke vsem, ki ste pomagali pri uresničitvi tega projekta,« so sporočili iz Babičevega mlina.

Požar in narasla voda

Podobno kot so ga oktobra dvignili, so kolo namestili na njegovo mesto.

Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je v celoti plavajoči mlin v Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem ga je požar popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje in v enem letu na istem mestu postavili novega, mlinarsko hišico so postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile so uporabljali jekleno vrv. Tudi temu mlinu usoda ni bila naklonjena, saj je visoka voda odnesla čolne in mlinsko kolo.

Družina je bila leta 1947 primorana zgraditi novega. Z modernizacijo je dobil elektriko, vodna kolesa pa je v sušnih mesecih pomagal poganjati elektromotor. Istega leta je upravljanje mlina prevzel rosno mladi Vladimir, ker so morali v povojnih razmerah starši v zapor. Pogosto je povedal, da je njegov dom. »Najsrečnejši sem, ko sem tu. Samo v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. In smo vsi zadovoljni.«

Natančnost je bila najpomembnejša.

Leta 1990 je mlin doletela nova nesreča, narasla Mura je ponoči odtrgala vodno kolo in ga odnesla. Začela se je gradnja že četrtega Babičevega mlina. Po le treh mesecih se je kolo spet začelo vrteti. In se bo še naprej, je odločena tudi Karmen. »To je spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti.«