Komaj preživel nesrečo, nato postal prostovoljec

LJUBLJANA – Na Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča (URI Soča) v Ljubljani s prostovoljci sodelujejo že dobra tri leta. V njihovi službi rehabilitacijske zdravstvene nege pravijo, da je prostovoljstvo vsekakor dodana vrednost v procesu pacientove rehabilitacije. Njihove paciente zdaj obiskuje sedem prostovoljcev, ki vsak torek in četrtek prihajajo popoldne. Kot pravi pomočnica direktorja zdravstvene nega v URI Soča Tadeja Drenovec, pri načrtovanju prostovoljne ure spodbujajo samoiniciativnost prostovoljcev. »Za zdaj nimamo izdelanega konkretnega koncepta prostovoljne ure, zato včasih prostovoljec obiskuje enega pacienta dlje oziroma če je zanimanje pacientov na oddelku, lahko obiskuje tudi manjšo skupino pacientov.«
Prostovoljci na URI Soča tako pacientom pomagajo preživljati čas, da je ta bolj zapolnjen in kakovosten ter jim s tem dajejo dodatno energijo za premagovanje njihovih zdravstvenih težav. »Prostovoljstvo je pomembno predvsem v kontekstu družabništva, saj nam medicinskim sestram pri vsakdanjem delu časovna komponenta ter obremenjenost to onemogočata,« pove Drenovčeva in doda, da gre pri prostovoljnem delu za obojestransko rast, učenje, izmenjavo izkušenj ter tudi krepitev medgeneracijskega sodelovanja na relaciji pacient–prostovoljec. »Povratne informacije pacientov, ki jih prostovoljci obiskujejo so zelo pozitivne, in želijo si še več podobnih izkušenj.«

Veliko več kot le pomoč

Velikokrat se za prostovoljstvo odločijo tisti, ki so tudi sami imeli podobno ali enako izkušnjo v življenju. Med njimi je danes 44-letni Mitja Rupnik, ki je prostovoljec na URI Sočo že dve leti in pol. »Pred dobrimi šestimi leti sem imel hudo prometno nezgodo, za las sem preživel. Po boju za preživetje se je začela dolgotrajna rehabilitacija. Pri tem so mi zelo veliko pomagali v URI Soča, kjer seveda niso mogli opraviti dela namesto mene, so me pa zelo dobro usmerili v to, kaj in kako naj delam. Tam sem preživel precej mesecev, zatem sem po par mesecih spet prišel k njim, saj sem se smel postaviti na noge. Zaradi hvaležnosti za vse, kar so naredili zame, sem se odločil, da bi jim pomagal s prostovoljstvom, seveda njihovim rehabilitantom,« začetek svoje izkušnje s prostovoljstvom opiše Mitja Rupnik, ki kot pravi, namenoma ne uporablja besede pacient. »Pacienti ležijo v bolnišnicah, kjer jih nastanijo, hranijo, umivajo in jim dajejo zdravila, v Soči pa se začne rehabilitacija, tu je zelo pomembno tudi dodatno delo, ki ga opravi rehabilitant sam.«

Prostovoljstvo je veliko več kot le pomoč tistemu, ki jo potrebuje. To je tudi pomoč prostovoljcu, saj to aktivnost opravlja z nekim namenom.

Nikoli ne smeš obupati

Mitja pravi, da se je za prostovoljstvo odločil predvsem zato, ker s tem pripomore k boljši rehabilitaciji ljudi, ki so v prvem nadstropju v bolnišničnem delu inštituta. »Tudi jaz sem bil precej mesecev v njihovi vlogi, zato vedo, o čem jim govorim in kako se počutim. Poleg tega v meni vidijo, da se je možno pobrati. Da gre. Da so jim v Soči zmožni pomagati in da ne smejo obupati. Nikoli. Ker res gre.«

Mitja še pove, da je biti prostovoljec zelo plemenita izkušnja, še posebno ga veseli, ker so odzivi rehabilitantov, s katerimi se srečuje na URI Soča, zelo pozitivni ne glede na to, da mu to vsak pokaže na različen način. »Nekateri so bolj zadržani, drugi pa to povedo odločno in neposredno. Vsekakor me ti odzivi napolnijo s pozitivno energijo.« Na koncu še pove, da je bilo prvih nekaj obiskov kot prostovoljec kar težkih, saj je spet še veliko podoživljal ves tisti čas, ko je bil tam kot rehabilitant. Ampak, doda v nasmehu, to je kmalu izzvenelo, čeprav tistih časov ni nikoli pozabil. Prav zato mu prostovoljstvo toliko pomeni. »Vsak torek, ko stopim z URI Soča, vem, da sem naredil nekaj dobrega, in to me izpopolnjuje. Tako da je prostovoljstvo tudi neka vrsta terapije zame, zato mi URI Soča posredno pomaga še naprej v mojem življenju.«