Kompolje je postalo bavarska vas: obujali spomine na snemanje nemške nanizanke (FOTO)
Turistično društvo Boštanj ob Savi vsako zimo organizira etnološko prireditev Mišjakov večer, poimenovano po rojaku, podjetnem trgovcu Mišjaku. Ta je s svojo kobilo Luco tovoril ne sol kot Krpan, temveč vino s Topolovca, kjer je imel vinograd in zidanico. Včasih se je zgodilo, da je Luca sama prikrevsala domov, njen lastnik pa je obležal v kakšnem jarku.
Tokratni, že osmi Mišjakov večer je bil nekaj posebnega. Na njem so obujali spomin na snemanje nemške televizijske serije Der Eiserne Weg ali Železna cesta, ki sta jo na Kompolju ob Savi, ki je predstavljalo bavarsko vas, pred 40 leti snemala Eiokn film iz Münchna in Inex film iz Beograda; srbska ekipa je bila predvsem tehnična, medtem ko so bili nemški igralci, režiser in producent. Film govori o časih, ko so ljudje v želji po boljšem življenju s trebuhom za kruhom odhajali v Ameriko.
Bavarska, jesen 1846: kmet Kriele (Werner Kreindl) na dražbi proda svoje imetje in se z družino izselil v Ameriko. Izkupiček od dražbe ni dovolj velik, da bi v Ameriko odpotovali vsi, zato mora služabnik Veit Kolb (Horst Kummeth), sicer zaročenec gospodarjeve hčerke Anne (Michaela Geuer), ostati na Bavarskem. Veit najde delo v gozdu in leta 1847 sledi svojemu delovodji Johannesu (Arthur Brauss) v Prusijo, upajoč, da bo pri uspešnem podjetju za gradnjo železnic zaslužil dovolj denarja, da bo sledil zaročenki Anni v Ameriko. To se res zgodi.
Veit z ladjo odpotuje v Ameriko, toda nikoli se ne snide z ljubljeno Anno, saj ladja, na kateri je bil, nikoli ne prispe v pristanišče. Dolenjska, jesen 1983: vas Kompolje s starim jedrom ob cerkvici sv. Mihaela so filmski ustvarjalci spremenili v bavarsko vas iz leta 1846. Ker je bila preveč sodobna za razmere iz leta 1846, so ustvarjalci asfaltno cesto posuli s peskom, odklopili električno napeljavo, žice sneli z električnih drogov, te pa zakamuflirali s koruznico. Nikjer niso smele biti vidne vtičnice in preostala elektronapeljava. Strehe objektov so prekrili s slamo, fasade pa zakrili z juto in koruznico. Tudi vogali hiš niso smeli biti ravni, za kar so poskrbeli scenaristi.
»Kompolje je kar naenkrat oživelo,« se spominja domačin Aleš Stegenšek, ki je na prireditvi prikazoval izseke iz filma, ki jih je sam zmontiral. Prišla je 150-članska filmska ekipa, prav toliko ali še več pa je bilo tudi radovednežev, tako da so morali na pomoč priskočiti takratni miličniki. En mesec so trajale priprave, samo snemanje, v katero so kot statiste vključili tudi domačine, pa je potekalo en teden.
Domačini so filmski ekipi, ki je sicer stanovala v hotelu Stremič v Krškem, svoje hiše odstopili za garderobe, kjer so se igralci in statisti preoblačili, nekateri so odstopili garaže in delavnice, da so jih filmarji uporabili za skladišča. Cariniki so blago komisijsko zapečatili in ga, kadar so ga Nemci potrebovali, komisijsko odpečatili. Več vlačilcev je k Mesojedčevim, kjer je bilo glavno skladišče, pripeljalo tehnično robo.
Snemanje je potekalo tudi v Piranu, na Bogenšperku, v Jelovcu, kjer so bili posneti prizori na zasneženi enotirni železnici, ter na domačiji Mešiček (danes Budna) na Žigrskem Vrhu, kjer je domnevno zaradi infarkta umrl režiser nadaljevanke. Ta je imela pet delov po 50 minut, domačinu Stegenšku pa je uspelo zlepiti skupaj za dobra dva dela serije, ki so si ju zbrani lahko ogledali na Mišjakovem večeru. Ogledali so si lahko tudi pregledno razstavo fotografij s snemanja, ki jo je pripravil Ciril Dolinšek, ta je zbral veliko dokumentarnega gradiva. Na prireditvi, ki jo je povezoval, se je pogovarjal z domačini, ki so nastopali kot statisti ali kako drugače sodelovali z nemško ekipo.
Med njimi so bili Zdenka Andolšek, Janez Revinšek, Ivica Redenšek, Štefka Vrtovšek in Stane Mesojedec. Z veseljem so se spominjali snemanja, ki je bilo sicer naporno, saj je potekalo pozimi in so morali veliko kadrov ponavljati, včasih tudi po desekrat. Kot je povedala Vrtovškova, ki je bila takrat 16-letno dekle, so z denarjem od statiranja lahko kupili televizor, Andolškovi pa je bilo najbolj všeč, ko je v šolo prinesla opravičilo, zakaj je manjkala, in so ji bili vsi fovš, da je nastopala v filmu.
Najbolj ji je bilo všeč, ko je v šolo prinesla opravičilo, zakaj je manjkala, in so ji bili vsi fovš, da je nastopala v filmu.
Mesojedcu, ki ni bil statist, je pa ekipi odstopil celo pritličje hiše, je najbolj ostalo v spominu to, da so Nemci kompoljskim fantom posodili svoje dresirane konje. Z njimi so jezdili do znamenitega bifeja pri Tinci v Boštanju ali pa jih parkirali pred hotelom Ajdovec v Sevnici. Medtem ko so oni popivali, so konji izdatno objedli okrasno grmičevje pred hotelom.
