Koncentracijsko taborišče na Slovenskem: kraj večnega opomina

»Naša prva misel danes mora biti spominu na žrtve taborišča na Ljubelju, na tiste, ki so tu izgubili življenje, na vse, ki so bili od tod deportirani v Mauthausen, na vse, ki so jim ob težaškem delu in nečloveških razmerah pod udarci in grožnjami tu ukradli zdravje, upanje in ljubezen,« je v nagovoru ob dogodku, »ki nas vsako leto spomni na najtemnejše trenutke naše zgodovine, a nas ob tem tudi uči, da je v vsaki grozi priložnost za rast solidarnosti in človečnosti«, zbrane opomnil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon. »Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani,« je dodal. Ob ostankih taborišča danes stoji znamenje z napisom J'Accuse, Obtožujem: »Prav je, da smo v našem pogledu na preteklost odločni. Prav je, da je naša obsodba dejanj nacističnega režima absolutna in nedvoumna. Prav je, da vemo, kot je nekoč rekel eden od govornikov na tej slovesnosti, kdo je bil na eni in kdo na drugi strani bodeče žice. Naša odgovornost je, da nedvoumna zgodovinska dejstva ohranimo za prihodnje generacije, da se upremo vsakršnemu poskusu revitalizacije ali zmanjševanja zgodovinske krivde tistih, ki so to taborišče postavili in vzdrževali.«

Slovesnost na mestu edinega koncentracijskega taborišča na Slovenskem vsako leto pripravijo Občina Tržič, koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije in Združenje borcev za vrednote NOB Tržič. Slovesnost na isti dan poteka tudi na avstrijski, severni strani taborišča. To je bilo med drugo svetovno vojno vzpostavljeno za gradnjo predora, ki naj bi izboljšal prometne poti nemške vojske do Jugoslavije. Pod budnim očesom stražarjev je v izjemno težkih razmerah 23 mesecev garalo okoli 2000 političnih internirancev 13 evropskih narodov, največ je bilo Francozov. Slovenske zapornike, bilo jih je 110, so večinoma pripeljali iz begunjskih zaporov.