Konec šolskega leta z otrokom na cesti

TURJAK – Tričlanska družina Golub-Rotar s Turjaka živi v izredno skromnih življenjskih razmerah in s strahom pričakuje konec šolskega leta, ko bodo pristali na cesti. Šestinpetdesetletni Zdenko Golub je invalidsko upokojen, z zdravstvenimi težavami se sooča tudi njegova 43 let stara partnerica Albina Rotar, ki je prav zaradi slabega zdravja po desetih letih dela pred nekaj meseci ostala brez službe.
»Sem invalidsko upokojen, živci so me izdali že pri 28 letih, v Polju sem bil desetkrat, enajstkrat. Tako kot me je danes sram, ko vam razlagam o svoji bedi, me je bilo sram ob upokojitvi, ko so me spraševali, ali sem zmešan,« obupano pripoveduje po poklicu avtoličar, sicer pa tudi samouki slikar Golub. Jasno je, da revščina ni nobena sramota, a njegova partnerica Albina Rotar, ki s solzami v očeh pripoveduje, kako sta desetletni hčeri za božič le s težavo privoščila majhno škatlo lego kock friends, jo čuti tako močno, da se nikakor ne more nastaviti fotografskemu objektivu.
»Deset let sem delala v gostilni na Igu in bilo je vse v redu, dokler nisem zbolela za ščitnico, ko sem dobila odpoved,« pripoveduje Albina. Približno tako dolgo sta z Zdenkom par, toliko je stara njuna hči, ki je bila ob našem obisku v šoli, in približno tako dolgo sta podnajemnika v hiši Franca Jakiča v Malem Osolniku pri Turjaku.

»Franc me je prosil, da pridemo sem živet. Sklenili smo dve pogodbi, prvo za pet let, drugo smo podpisali avgusta 2014 za osem let, po njej bi lahko torej v hiši bivali do leta 2022. Dogovorili smo se, da namesto najemnine mi poravnamo vse stroške za hišo, torej račune za vodo in elektriko, ter hkrati skrbimo za hrano in preostalo pomoč, ki jo Franc potrebuje,« pravi Golub. Še več, 15. junija 2016 je Franc s podpisom dveh prič napisal oporoko, po kateri Albini v zameno za skrb po njegovi smrti pripada hiša oziroma njegovo premoženje, ki obsega še nekaj zemlje in gozda. Po oporoki bi nujni delež pripadel tudi njegovi hčeri, sina pa je v njej razdedinil.

Ko so za oporoko izvedeli svojci, se je zadeva spremenila, oporoka je preklicana, tudi pogodba ne velja več. Lastnica hiša je po novem hči, ta od podnajemnikov terja, da hišo zapustijo do konca šolskega leta. »Oporoka in pogodba sta veljali prej, zdaj je lastnica moja hči in je vse drugače,« nam zaupa tudi Franc Jakič, ki je sicer s podnajemniki zadovoljen, tudi z njihovo hrano. »Jem tisto, kar skuhajo zase, pa dajo še meni.«
»Celo poletje so sem hodili policisti, podpisali smo, da bomo hišo zapustili. A kam naj gremo, če pa nimamo niti za kruh?« se sprašuje Albina. Golub namreč prejema 300 evrov pokojnine, 97 evrov je otroških dodatkov. To pa je tudi vse. »Ko plačam račun za vodo in elektriko za vso hišo, nam za hrano ostane okoli 150 evrov. Kako naj bi s tem denarjem plačali še najemnino?« se sprašuje Golub, ki v prostem času rad prime za čopič in barve ter na platno zlije svoje občutke. »Včasih sem lahko sliko prodal za kakšnih 30 evrov, danes je situacija takšna, da ljudje za slike nimajo denarja. Prositi moram, da kdo kupi kakšno sliko,« potoži samorasli umetnik, ki mu je zdravje načelo tudi dva prsta desne roke, ki sta omrtvičena.

»Meni socialna podpora ne pripada. Tako pravijo na CSD, in sicer zato, ker sem leta 2009 po pokojnem očetu na Štajerskem podedovala kletno zidanico,« nam pojasni Albina in v solzah dodaja, da je zidanica črna gradnja, da bi potrebovali denar tako za pridobitev gradbenega dovoljenja kot za napeljavo elektrike in vode. Tudi če bi jo prodala, zanjo ne bi dobila več kot za nekaj mesecev najemnine. Pa vendar se selitev na Štajersko kaže kot edina možnost, ki se je kljub šoloobveznemu otroku ne bi branili, vendar … »Rabili bi štiri, pet tisoč evrov, da bi napeljali vodo in elektriko, pridobili gradbeno dovoljenje ter za silo uredili to eno sobico, a denarja ni,« razlagata zunajzakonska partnerja. Da bi družina nujno potrebovala finančno podporo za ureditev bivanjskih razmer, se strinjajo tudi na pristojnem CSD Vič-Rudnik.          
»Jaz sem dodatno zdravstveno zavarovana, ker sem zaradi ščitnice precej po zdravnikih, Zdenko si dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne plačuje že nekaj mesecev. Še dobro, da ima otrok brezplačno malico in kosilo v šoli. Ne glede na to sem morala jeseni zaprositi za enkratno socialno pomoč, saj je bilo treba otroka obleči in pripraviti na novo šolsko leto pa tudi jesti,« razlaga Albina.
Ker smo prepričani, da bralci Slovenskih novic sočustvujete z ljudmi, ki so na robu preživetja, vas vabimo, da pomagate po svojih najboljših močeh in v naš Krambergerjev sklad prispevate toliko, kot zmorete. Vsak evro šteje.