EX TEMPORE
Koronavirus ni ustavil slikarjev
Na Rihpovcu na Dolenjskem so organizirali že 17. ex tempore. Prej so gradili ceste in vodovode, zdaj prisegajo na kulturo.
Odpri galerijo
Franci Urbančič kulturno dediščino ohranja vsaj na platnu.
Meglo smo pustili v dolini, ob vzponu na Rihpovec so se že kazali prvi sončni žarki. Ni bilo ravno zgodaj, nekaj po 10. uri. Na Rihpovcu v občini Trebnje, razpotegnjeni vasi, kar nekaj vinogradov je okoli, so se dobro uro prej zbrali umetniki in umetnice na že 17. prireditvi ex tempore, ki ga pripravlja Društvo za napredek Hribovec Rihpovec.
»Kaj naj bi letos, ob 17. srečanju, ostali brez njega? Ne, rdeča nit mora ostati, je bilo sklenjeno na seji upravnega odbora društva. Dejansko smo hoteli, da se sled ne izgubi. Tako se je tudi zgodilo. Prireditev je, žal, morala dobiti nekoliko drugačno obliko, vendar je uspela. Deset slikarjev je v štirih urah dokončalo svojo upodobitev,« je ponosno povedala Ana Bilbija. Rojena v tej vasi, danes živi v Novem mestu, a se še s toliko več žara vrača domov in pomaga pri organizaciji. Tudi minulo nedeljo ni bilo drugače.
»Vodim Likovno sekcijo Jutro,« pa nam takoj zaupa Zdravko Červ. Prav sekcija in prej omenjeno društvo že skoraj dve desetletji pišeta, bolje rečeno slikata, krasno zgodbo. »Domačini so zadolženi za organizacijo, vsako leto se z velikim veseljem odzovemo,« nadaljuje Červ. Ki prizna, da je letos malce okrnjeno vse skupaj, da je korona naredila svoje. »Zbrali smo se malce po deveti zjutraj, malce podebatirali, pa bolj smo se držali vsak zase,« pojasni Zdravko, ki razkrije, da po koncu dogodka vsa dela podarijo društvu. Sam se je odločil, da to pot slika rože.
»Mnenje 'stroke' je, da ljubiteljski slikarji ustvarjamo samo rože. Pa jih to pot s tem malce izzivam,« šaljivo kljubovalno pristavi Zdravko Červ. Na varnostni razdalji je že nastajalo delo Darka Blažiča, ki je prav tako iz Novega mesta. »Želja je, da vsak v likovnih delih ohrani staro kulturno dediščino,« pojasni, zakaj je na svojem delu ovekovečil veduto stare hiše. »Rad sodelujem na takem dogodku, tu s pomočjo mentorjev in preostalih slikarjev nabiram izkušnje in se učim,« priznava Darko, ki je tokratno delo ustvaril v akrilni tehniki, sicer pa prisega na pastele in akvarele, čeprav je začel s svinčnikom.
Na svojem koncu je kotiček za ustvarjanje našel Stane Rahne. Tudi on je prišel iz Novega mesta, nekaj let pa je že upokojenec: »Ko odideš v pokoj, moraš nekaj početi. Odločil sem se za slikanje, zelo uživam.« Tematika njegovega dela je pokrajina iz okolice Mirne Peči, točneje vasi Jablan. »Slikam po spominu, taki časi so,« pripomni.
Za motiv kulturne dediščine se je odločil tudi 84-letni Franci Urbančič, ki je upodobil staro sušilnico sadja in klet. »Poklicali so in sem z veseljem prišel,« doda Franci, rojen v Dolenjskih Toplicah, danes pa biva v Novem mestu. Vmes smo srečali tudi 83-letno Marijo Udovč, ki ponosno pove, da je rojena Novomeščanka. Rada ima umetnost. »Slikarka sem vse življenje. Ko sem bila otrok, sem risala za brate in sosede, potem v šoli. Moj profesor, žal prehitro pokojni Vladimir Lamut, je dejal, da bi me morala mati dati v šolo, kjer bom lahko ustvarjala. A to so bili težki časi, v vojni smo ostali brez očeta. Pa delati je bilo treba,« opiše svojo življenjsko pot Marija, ki se rada vrača na Rihpovec.
»Hudo je, če človek v poznih letih ostane sam in nima hobija. Sama rada ustvarjam, ves čas se učim.«
»Ponosni smo na našo tradicionalno prireditev,« pa poudari Franci Starič, predsednik Društva za napredek Hribovec Rihpovec. »Z veseljem se zberemo vsako leto in namenimo poseben dan kulturi.« Ana Bilbija pa še pove, da so svojčas na tem hribu urejali ceste, gradili vodovode. Potem je zmanjkalo dela, »pa smo ustanovili društvo in se posvetili kulturi«.
Danes imajo kaj pokazati: uredili so športno igrišče, ob njem je zrasla društvena hiša. Trudijo se. Vas šteje 100 duš, pa še povečuje se, razloži Starič, ki spomni, da je kraj znan tudi po vsakoletnem kolesarskem vzponu, žal je letos odpadel. »Vsako leto pripravimo z nastalimi umetniškimi deli tudi dve razstavi, dogajanje celotnega leta pa povzamemo v biltenu, ki ga izdamo v nakladi 500 izvodov,« Franci opiše aktivnosti kraja, ki je del Krajevne skupnosti Nemška vas. Prav krajevna skupnost jim je naredila ličen lesen kozolček, ob športnem parku so številne skulpture, zdaj pa pred vstopom v park raste tudi potomka najstarejše slovenske trte.
Zdravko Červ se je odločil za rože.
»Kaj naj bi letos, ob 17. srečanju, ostali brez njega? Ne, rdeča nit mora ostati, je bilo sklenjeno na seji upravnega odbora društva. Dejansko smo hoteli, da se sled ne izgubi. Tako se je tudi zgodilo. Prireditev je, žal, morala dobiti nekoliko drugačno obliko, vendar je uspela. Deset slikarjev je v štirih urah dokončalo svojo upodobitev,« je ponosno povedala Ana Bilbija. Rojena v tej vasi, danes živi v Novem mestu, a se še s toliko več žara vrača domov in pomaga pri organizaciji. Tudi minulo nedeljo ni bilo drugače.
»Vodim Likovno sekcijo Jutro,« pa nam takoj zaupa Zdravko Červ. Prav sekcija in prej omenjeno društvo že skoraj dve desetletji pišeta, bolje rečeno slikata, krasno zgodbo. »Domačini so zadolženi za organizacijo, vsako leto se z velikim veseljem odzovemo,« nadaljuje Červ. Ki prizna, da je letos malce okrnjeno vse skupaj, da je korona naredila svoje. »Zbrali smo se malce po deveti zjutraj, malce podebatirali, pa bolj smo se držali vsak zase,« pojasni Zdravko, ki razkrije, da po koncu dogodka vsa dela podarijo društvu. Sam se je odločil, da to pot slika rože.
»Mnenje 'stroke' je, da ljubiteljski slikarji ustvarjamo samo rože. Pa jih to pot s tem malce izzivam,« šaljivo kljubovalno pristavi Zdravko Červ. Na varnostni razdalji je že nastajalo delo Darka Blažiča, ki je prav tako iz Novega mesta. »Želja je, da vsak v likovnih delih ohrani staro kulturno dediščino,« pojasni, zakaj je na svojem delu ovekovečil veduto stare hiše. »Rad sodelujem na takem dogodku, tu s pomočjo mentorjev in preostalih slikarjev nabiram izkušnje in se učim,« priznava Darko, ki je tokratno delo ustvaril v akrilni tehniki, sicer pa prisega na pastele in akvarele, čeprav je začel s svinčnikom.
Vse se začne s skico.
Na svojem koncu je kotiček za ustvarjanje našel Stane Rahne. Tudi on je prišel iz Novega mesta, nekaj let pa je že upokojenec: »Ko odideš v pokoj, moraš nekaj početi. Odločil sem se za slikanje, zelo uživam.« Tematika njegovega dela je pokrajina iz okolice Mirne Peči, točneje vasi Jablan. »Slikam po spominu, taki časi so,« pripomni.
Za motiv kulturne dediščine se je odločil tudi 84-letni Franci Urbančič, ki je upodobil staro sušilnico sadja in klet. »Poklicali so in sem z veseljem prišel,« doda Franci, rojen v Dolenjskih Toplicah, danes pa biva v Novem mestu. Vmes smo srečali tudi 83-letno Marijo Udovč, ki ponosno pove, da je rojena Novomeščanka. Rada ima umetnost. »Slikarka sem vse življenje. Ko sem bila otrok, sem risala za brate in sosede, potem v šoli. Moj profesor, žal prehitro pokojni Vladimir Lamut, je dejal, da bi me morala mati dati v šolo, kjer bom lahko ustvarjala. A to so bili težki časi, v vojni smo ostali brez očeta. Pa delati je bilo treba,« opiše svojo življenjsko pot Marija, ki se rada vrača na Rihpovec.
»Hudo je, če človek v poznih letih ostane sam in nima hobija. Sama rada ustvarjam, ves čas se učim.«
»Ponosni smo na našo tradicionalno prireditev,« pa poudari Franci Starič, predsednik Društva za napredek Hribovec Rihpovec. »Z veseljem se zberemo vsako leto in namenimo poseben dan kulturi.« Ana Bilbija pa še pove, da so svojčas na tem hribu urejali ceste, gradili vodovode. Potem je zmanjkalo dela, »pa smo ustanovili društvo in se posvetili kulturi«.
Ob zvokih harmonikeSe razume, na Dolenjskem ni šlo brez harmonike. »Jože Bevc je domačin, tu ima vinograd, in nam vedno pomaga,« ga pohvali Ana Bilbija, sam pa pove, da meh razteguje že 45 let.
Danes imajo kaj pokazati: uredili so športno igrišče, ob njem je zrasla društvena hiša. Trudijo se. Vas šteje 100 duš, pa še povečuje se, razloži Starič, ki spomni, da je kraj znan tudi po vsakoletnem kolesarskem vzponu, žal je letos odpadel. »Vsako leto pripravimo z nastalimi umetniškimi deli tudi dve razstavi, dogajanje celotnega leta pa povzamemo v biltenu, ki ga izdamo v nakladi 500 izvodov,« Franci opiše aktivnosti kraja, ki je del Krajevne skupnosti Nemška vas. Prav krajevna skupnost jim je naredila ličen lesen kozolček, ob športnem parku so številne skulpture, zdaj pa pred vstopom v park raste tudi potomka najstarejše slovenske trte.
