Koroška umetnica po novo znanje med klekljarice (FOTO)
Na Velenjskem gradu je že od maja na ogled slikarska razstava, ki jo je avtorica, 39-letna akademska slikarka Jerneja Smolnikar iz Doliča pri Mislinji, poimenovala Zakritja in odstrtja. Kot je o njenem umetniškem delu ob odprtju povedala umetnostna zgodovinarka Nina Papič, »njeno ustvarjanje, ki sega od abstraktnih slik, ilustracij, karikatur do realističnih portretov, ženskih aktov in tudi sakralnih del, na izviren način združuje upodobitve čutnih žensk in nežnih metuljev, oplemenitenih z elementi idrijske čipke, s čimer ji je uspelo tej edinstveni slovenski etnološki dediščini dodati svojstven in svež pridih«. Mimogrede, ravno te dni se je odvrtel že 41. festival idrijske čipke. In tako čutne, kot so njene slike, je tudi naša sogovornica.
Od metuljev do idrijske čipke
»Po fakulteti so me prevzeli metulji, njihova krhkost. Med študijem sem se počutila kot buba, in ko sem diplomirala, so se ta krila začela odpirati. Ko sem metuljeva krila popolnoma razgradila, sem dobila mrežasto strukturo, ki je v bistvu podobna čipki. V mojih delih je čipka metafora ženske ranljivosti, krhkosti, tako kot smo ženske v resnici, če si le dovolimo, da ta ženska energija pride na plan,« pripoveduje mamica dveh majhnih otrok. Vsa moja dela so povezana z mano, z mojim počutjem, dodaja. Tako kot v slikah odstira sebe, popolnoma odkrito pripoveduje tudi o hudi preizkušnji, ko sta se »zaradi mojega dela, ker ko slikam, izključim vse okoli sebe, za nekaj časa razšla s partnerjem«. Danes na odnos gledam drugače, potrebna je komunikacija med partnerjema, nič ni samoumevno, pojasni. »Pa tudi otroci v življenje prinesejo drugačno dimenzijo, rada jima posvečam čas, ki bi ga sicer zagotovo namenila slikanju,« pripoveduje.
Razstava bo na ogled do 30. junija.
Glede na njen opus ne moremo mimo tega, da je v ospredju ženska, moških likov ni. »Na slikah zadnje razstave so, in sicer moškega simbolizira zlata barva. Je pa res, da sem imela obdobje, sploh ob razstavi Zapletena izpoved, ko so se mi moški zamerili. Vendar pa moško protiutež ženske seveda potrebujemo,« razlaga sogovornica. Simbol moškega se torej na njena platna z velenjsko razstavo vrača z zlato barvo, ko zlata barva in čipka vzpostavljata dialog. Čipke v njenih delih so bele ali črne, prek črnih je včasih zlata patina.
Kako globoko se je zakopala v idrijsko čipko, odslikava njena razstava izpred dveh let z naslovom Zapletena izpoved. »Ta po eni strani simbolizira žensko samo, po drugi pa čipke žensko ščitijo, varujejo njeno krhko jedro pred grobim zunanjim svetom,« pojasnjuje Smolnikarjeva. Ob pogledu na njene slike se zdi, da so čipke prave, da jih je torej sklekljala in nato vpela v sliko, a ni tako. »Nikakor, to se mi zdi preveč zapleteno. Proučila sem vzorce in jih narisala,« dodaja in pojasni, da se je o čipkah poučila prav med klekljaricami iz Idrije. Tudi sicer rada svoja platna plemeniti ne le z barvami in čopičem, temveč pri svojem ustvarjanju uporablja tudi gumbe, vrvice, granule, čopič zamenja za vejico, prst … »V bistvu se predajam tistemu, kar me neki trenutek privlači, intrigira. Eno leto sem recimo posvetila samo šivanju. Sedla sem pred računalnik in se od začetka, torej, kako vdeneš nit v šivalni stroj, učila prek youtuba. Potem sem se, tako kot je moj metulj razprl krila, na neki način izpela in se znova posvetila slikam,« pripoveduje sogovornica. Za svoja dela je že prejela nekaj nagrad, pred kratkim je denimo na 56. mednarodnem slikarskem tekmovanju eks tempore v Piranu za sliko Krhke vezi prejela odkupno nagrado zasebnega zbiratelja. »Nagrade so zame potrditev, da delam dobro, da so moje slike ljudem všeč,« skromno dodaja.
Najtežje je določiti svojo vrednost
Čeprav ji je bila umetnost tako rekoč položena v zibko – biti slikar je bila tudi očetova želja, a zaradi številnosti njegove družine je na koncu postal slikopleskar –, je po velenjski gimnaziji hotela postati modna oblikovalka. »A me je profesor likovne vzgoje kar postavil pred dejstvo, da bom šla na likovno akademijo,« pripoveduje sogovornica. Kako trpek je slikarski kruh, me zanima, lahko z zaslužkom umetnik preživi?
»Moram reči, da je vedno bolje. Vse v življenju potrebuje svoj čas. Ker se preživljam s svojim delom, se tudi prilagajam željam naročnikov. Zaradi tega imam morda eno razstavo na leto, saj svoja dela nekako sproti prodam oziroma veliko delam tudi po naročilu,« pravi Smolnikarjeva in dodaja, da ima največjo težavo s postavitvijo cene za svoje umetnine. »V vseh teh letih sem ugotovila, da ljudje enostavno ne cenijo poceni stvari, čeprav je izjemno težko oceniti svojo lastno vrednost,« poudarja naša sogovornica. Kot pravi, v svetu slikarstva potuje po lastni poti, odmaknjena od aktualnih smernic. Sledi sebi, svojemu čutenju, doživljanju, razmišljanju. Odziva se na vse, kar je v njej, in gradi svoj interpretativni slog. »Njene figure so na eni strani polne nežnosti in miline, na drugi pa izžarevajo likovno moč, prepričljivost in dovršenost,« so ob razstavi Jerneje Smolnikar med drugim zapisali na Velenjskem gradu. Slike bodo na ogled do 30. junija.
