Koroški gozdovi: svojevrstna posebnost in znak identitete
»Gozdovi dajejo identiteto koroški krajini,« pravi Branko Gradišnik, vodja območne enote Zavoda za gozdove Slovenije Slovenj Gradec. Doda, da skoraj tri četrtine površine Koroške pokrivajo gozdovi, ki so bili vedno pomemben del življenja v tem nemalokrat zapostavljenem predelu države. Le tu in tam se najde kakšna domačija, ki ne bi imela svojega gozda. »Večina koroških kmetij je bila samopreskrbna in les je bil dragoceno blago,« poudari Gradišnik.
400 m3/ha znaša lesna zaloga.
Zato ne preseneča podatek, da je približno 70 odstotkov gozdov v zasebni lasti, manj kot tretjina pa v državni. Nekaj malega, »res zelo majhen delež, zgolj nekaj hektarjev«, pravi sogovornik, je v lasti Cerkve.
Kakšni gospodarji pa so koroški lastniki gozdov? »Velika večina je dobrih, odličnih gospodarjev, kar posledično pomeni, da je stanje koroških gozdov relativno dobro,« doda Gradišnik in to podkrepi s podatkom, da lesna zaloga v tamkajšnjih gozdovih znaša kar 400 kubičnih metrov na hektar, kar je ena višjih, če že ne najvišja lesna zaloga v državi.
In kaj je lesna zaloga? Eden od temeljnih kazalnikov ocene zagotavljanja trajnosti gozdnih virov, pišejo gozdarski učbeniki. Podatki slovenskih gozdarjev pa kažejo, da se v Sloveniji gozdovi z vidika lesnih zalog in prirastka že dolga desetletja krepijo, v zadnjih 70 letih je povečanje 140-odstotno.
Posek je poleg naravnih danosti odvisen še od socialnoekonomskih faktorjev, v zadnjem času pa predvsem od pojavljanja naravnih ujm (vetrolomi, žledolomi) in prerazmnoženih podlubnikov. Do leta 2014 je posek predstavljal približno 50 odstotkov prirastka, po tem letu pa se je zaradi ujm bistveno povečal in predstavljal od 60 do 75 odstotkov skupnega prirastka iglavcev in listavcev. V zadnjih letih je ponovno upadel in ponovno znaša približno 50 odstotkov prirastka.
Desetletje ujm
Zanimiv je podatek, da vsaj na Koroškem do leta 2014 niso zaznali večjih ujm, ki bi vplivale na stanje gozdov. Potem pa se je začelo. Zaradi vetrolomov, ki so se med letom pojavljali na celotnem območju Koroške, je bilo treba za posek označiti več kot 95.000 kubičnih metrov dreves.
Velika večina je dobrih, odličnih gospodarjev, kar pomeni, da je stanje koroških gozdov relativno dobro.
»Kot smo pričakovali in napovedovali, so bili smrekovi gozdovi tudi lani izpostavljeni lubadarju. Strokovni delavci so za posek označili več kot 105.000 kubičnih metrov dreves smreke. Lastnikom gozdov je bilo zaradi nujnega poseka poškodovanih ali od lubadarja napadenih dreves izdanih skoraj 4500 odločb z določenim rokom za izvedbo del. Večina lastnikov gozdov je skrbnih gospodarjev in so se pri izvedbi del pretežno držali predpisanih rokov, kar je veliko prispevalo k omejevanju širjenja lubadarja,« pravi prvi državni gozdar Koroške.
»V zadnjih 10 letih je bilo treba zaradi ujm in lubadarja posekati 2,5 milijona kubičnih metrov lesa, to je približno 60 odstotkov vseh sečenj v zadnjem desetletju,« doda sogovornik in doda, da se je prav zaradi ujm krepko zmanjšala odpornost gozdov.
Do leta 2014 niso zaznali večjih ujm, ki bi vplivale na stanje gozdov. Potem pa se je začelo.
Poleg nujne sečnje sta osrednji opravili v gozdu obnova in nega. »Spomladi in še jeseni lani je potekala intenzivna obnova gozdov. Posajenih je bilo skoraj 980.000 sadik 18 različnih drevesnih vrst. Največ je bilo posajenega macesna, in sicer 27.400 sadik, posajenih je bilo tudi 14.000 sadik bukve, 8500 sadik jelke in 6900 sadik gorskega javora. Smreko v zadnjem obdobju sadimo precej manj kot v preteklosti. Posajenih je bilo 7400 sadik. V manjšem deležu je bilo – zaradi povečevanja biotske pestrosti gozdnih robov in izboljšanja prehranske baze za divje živali – posajenih tudi par sto sadik plodonosnih vrst (lesnika, divja hruška, glog, češnja ...). V državnih gozdovih je bila sadnja izvedena na nekaj manj kot 14 hektarjih površine, v zasebnih gozdovih pa na skoraj 18,« pove Gradišnik.
Lesne industrije ni
Podatek, da v zadnjem času sadijo veliko manj smrek kot običajno, ni zanemarljiv. Dejstvo je namreč, pove sogovornik, da je bila smreka, ki v tukajšnjih gozdovih zaseda skoraj 70-odstotni delež, na Koroškem vedno osrednje drevo, svojevrstni znak in identiteta tega okolja. »To je bila tudi posledica nemške gozdarske šole.« Ta je, kot pravijo viri, močno pospeševala iglavce, zlasti zaradi zahtev trga. Smreka je uspevala tudi na slabših rastiščih in je v razmeroma kratkem času ponudila večji dobiček.
Koroški gozdovi pa niso le svojevrstna posebnost Koroške, znak identitete, po njih se spogledujejo tudi sosedje – Avstrijci. »Avstrijski lesni trg je tukaj zelo aktiven,« pravi Branko Gradišnik.
Lesne industrije na naši strani meje ni, kar dodobra izkoriščajo sosedje, ki koroški les v precejšnjem deležu odvažajo na svoje žage in ga nato prodajajo tudi v gozdnato Slovenijo, vključno s Koroško.
