Košarkarje naučil zadeti koš

Precej zgodaj je 45-letni Simon Ceglar z obrobja Ljubljane, natančneje iz Notranjih Goric, odkril svojo poslovno žilico. Kmalu po vihravih srednješolskih letih pa je odkril še gurmansko. »Začelo se je že v osnovi šoli. Vrstnikom sem prodajal mince za svinčnike, kakšno večjo radirko sem razkosal na tri dele in vsak del posebej prodal.

Pred odprtjem kioska v BTC je bil catering njegova glavna ponudba.

Največ, žal samo sezonskega zaslužka je bilo s pobiranjem in prodajo polžev. Spomnim se, da sem si za vse počitnice priboljške in ringlšpile plačeval sam, mami ni bilo treba. Ko sem jih imel osem, brat pa 11, sva sama hodila na bolšji sejem prodajat razne reči,« leta odraščanja opiše zgovorni Simon in doda, da ima to lahko tudi pasti. »Imeti dovolj svojega denarja v srednji šoli se lahko tudi slabo konča. Hitro ti gredo po glavi druge reči in šolo obesiš na klin. Sam sem začel s trgovsko akademijo, ampak na koncu končal le trgovsko šolo.«

Nobenega dela se ni sramoval

Američan mu je dal oznako Texas Approved.

Prav nikoli pa se ni branil nobenega dela in priznava, da so ga raznolika opravila, ki jih je počel, samo dopolnila in nadgradila, da se danes ne boji novih izzivov. Če strnemo opravila, ki se jih je lotil kot mladostnik. »Moja mama je bila čistilka, tudi sam sem začel s tem. Sprva v Jazz Clubu Gajo, potem pa je lastnik v meni odkril natakarski talent,« nadaljuje z nasmeškom. »V lokalu sem nadaljeval kot natakar, potem pa po spletu okoliščin začel v menzi notranjega ministrstva. Tistemu, ki mi danes tarna, koliko kav mora skuhati, se samo nasmejim. Tudi po štiristo jih je bilo v osmih urah. Res sem garal kot živina. Potem sem v lokalnem mladinskem klubu Berda, kjer sem tudi pomagal, spoznal varnostnika. Nadaljeval sem v Ljubljani s tem poslom.« In takrat je vrag vzel šalo. »Simon, čas je, da se zresniš in ustališ,« sem si rekel. Na poti je bil namreč otrok. »Iz varnosti sem šel v vzdrževanje. Delal sem v stavbi, kjer je tudi STA. To je bila čudovita izkušnja, tako zaradi dela, res sem se veliko naučil, kakor tudi ljudi, s katerimi sem imel vsakodnevno opravka.«

Hrano za različne priložnosti želi v celoti pripraviti sam.

Na raznih žurih, ki jih ni manjkalo, pa je bil Simon ves čas zadolžen, seveda povsem samoiniciativno, za glavnega žar mojstra. »V tistem času sem na deponijo odpeljal neke reči in s tem dobil začetni kapital, če lahko tako rečem. Od nekdaj sem si namreč želel kabrio hrošča, ampak sem se raje odločil za mašino za pečenje. To je bil bolj tak domači proizvod, ampak še kako uporaben.« Prelomnica je bila kolegova poroka. Nahranil in napil je 130 ljudi. Rodila se je blagovna znamka Mobi Grill. »Seveda sem imel tremo. Okoli druge ure sem postregel golaž. Pikanten ko sto mater. Jezil sem se, kdo, za vraga, se je vmešal v moje delo in dal notri toliko pekoče paprike. Seveda sem ugotovil, da sem bil to jaz. Prišel pa sem še do enega pomembnega spoznanja – če si dovolj pijan, je vsaka jed dobra!« Potem se je v celoti posvetil Mobi Grillu, torej pripravi predvsem žar jedi na vseh možnih prireditvah.

Sledila je večja prelomnica, bil je ključni krivec za recepturo znanih burgerjev Lars & Sven. »S Primožem (ustanoviteljem družbe, op. p.) se poznava od malega, povabil me je zraven. Potem smo v nulo študirali vse možne kombinacije, recepte. Med drugim sem treniral osebje, skrbel za ustrezno postavitev kuhinj. Primož pa je res specialist za marketing in posel. Bil je čudovit izziv. A na koncu sem spoznal, da tak večji, korporacijski sistem le ni zame, zato sem se umaknil in začel svojo zgodbo. Mobi Grill sem ugasnil, to preveč spominja le na neko roštiljado. Po vzoru bolj ameriških BBQ imen, ki so personalizirana, sem se odločil za Simon's BBQ & Catering.«

Gogi, izgubili boste!

Ko dobiš osnove, moraš z omakami in začimbami sam poskrbeti za tisti pravi okus, pove Simon.

Vmes pa se je zgodil še en pomemben dogodek. Še pod okriljem Larsa & Svena je iskal najboljšo recepturo za pulled pork burger oziroma burger z natrgano svinjino. Tega je leta 2017 prva preizkusila slovenska košarkarska reprezentanca na pripravah na Rogli. Tam so fantje na listke tudi napisali, kako bi ga poimenovali. Zmagal je pick'n'roll burger. »So nas pa nasmejali predlogi, od lopta burger naprej,« pove Simon. A zanimivejši del šele prihaja. »Ko so se fantje odpravili k počitku, sva z Gogijem (Goranom Dragićem) ostala in sem mu jasno povedal, fantje, vi boste vse tekme izgubili. Začudeno me je vprašal, zakaj tako mislim.« Odgovor je bil: »Gogi, poglej, okoli koša za smeti je polno embalaže, slabo vi ciljate. Samo zasmejal se je, vzel telefon, poklical fante nazaj in vse je bilo v hipu urejeno.« Na splošno pa je o slovenskih košarkarskih zvezdah in o kapetanu znal povedati res samo lepe stvari. »Tako srčni, timski in sploh super fantje so, Gogi pa res kapetan na mestu!«

No, o Simonovi vnovični samostojni poti pa nekako takole. »Peter Hajdu, slovenska enciklopedija priprave jedi na žaru, mi je dal osnove. Tip res obvlada. Samo žar kot tak mi ni bil več izziv. Odločil sem se za smokerja oziroma za tisti pravi ameriški način priprave mesa. Seveda s svojimi omakami, recepturami, ki jih vsak bolj kot ne razumljivo skriva zase.« BBQ in catering za večje družbe so postali njegov glavni biznis. Potem pa je usekala korona. Ampak je v vsej tisti temačnosti vseeno videl priložnosti. V domačem kraju, Notranjih Goricah, je v najem vzel lokal in začel pripravljati malice za s seboj, saj se je ponudba cateringa povsem ustavila. »To so bili časi, ko je bilo možno prodajati hrano samo to-go. Bil sem drugačen, poseben, in to se je obrestovalo. Tako imam tam še vedno bolj butično ponudbo in tako bo tudi ostalo.« Po novem pa ima še dodatno lokacijo.

Streed food v BTC

Barvna paleta.

Pred časom je namreč dobil klic iz ljubljanskega BTC, da bi si v tamkajšnjem streed foodu želeli tudi njegovih specialitet. »Dogovorili smo se in v torek sem uspešno odprl kiosk s hitro prehrano. Tak sistem hrane oziroma malic je super za goste, saj imajo na enem mestu res veliko izbire,« razmišlja sogovornik.

Poln zanimivih in zabavnih zgodb pove še, da pri cateringu vztraja, da on pripravi vse. »Če nekdo prinese svoje pecivo in so potem kakšne zastrupitve, bom seveda jaz kriv.« Zakaj izpostavi prav pecivo? Enostavno, bila je poroka, kjer se jih je 47 zastrupilo, nekaj jih je potrebovalo infuzijo. To je bila njegova poroka, na kateri za hrano res ni skrbel! Krivo je bilo neko sladko pecivo, kot se je izkazalo. »Tole z zastrupitvijo pa tudi sicer ni bila nič kaj obetavna popotnica za zakon,« pove v smehu.

In še ena se mu je pripetila pred kratkim. Za Derrella, prijatelja iz Amerike, je pred časom postregel dan stara rebrca, ki jih je seveda sam pripravil. Leftovers pravijo ostankom v Ameriki. »Brez dvoma dobiš nalepko Texas Approved,« mu je zatrdil Američan. Torej, podpora iz Teksasa, kjer so najboljši v pripravi teh jedi.

»Potem pa vidim pred dnevi, da me je Derrell omenil na nekem forumu o specialitetah​ BBQ. In sicer je neki Američan, ki je bil v Belgiji, spraševal, kje se da dobiti kakšno dobro BBQ hrano. Derrell pa ga je poslal kar k meni. Začuden sem mu pisal, ali sploh ve, kje je Belgija in kje Slovenija. 'Simon, seveda vem. Samo pri vas merite razdalje v kilometrih, pri nas gre to v urah.'« Torej je samo še vprašanje časa, kdaj bo dobil goste iz več ur oddaljenih krajev. Kaj pa je to za tujce. 

Predpriprave in priprave za takšno mizo niso mačji kašelj.