S KOSAMI
Kosci po starem osnažili travnik
Na opuščeni parceli za lično zgrajenim kozolcem na Bregu je nekaj vaških mož v roke prijelo kose.
Odpri galerijo
Po opravljenem delu še skupinski posnetek Fotografiji: Milan Glavonjić
Zbrali so se malo po svitu, ko je vse okoli trdno spalo. Večji travnik ob kozolcu, v katerem pripravijo več raznolikih dogodkov, je klical po košnji, zato so v društvu hitro našli soglasje, da ga osnažijo. »Poskušali smo priti do številnih dedičev in jih nagovoriti, naj nam odprodajo parcelo, a nam ni uspelo. Pa nič zato, hvala jim, da so privolili, da travnik lahko uporabljamo,« je dejal Borut Levstek, predsednik vaškega društva Veter.
In poudaril, da tako ob druženju obujajo spomine na košnjo, saj so med delom prisluhnili zanimivim pričevanjem vrlih mož, ki so svojčas velike parcele in senožeti več dni ročno kosili. »Danes nas ni bilo toliko kot zadnja leta, a lepo je videti več kot ducat otrok, ki so prišli pomagat. V rokah vihtijo vile in grablje, nekateri so celo prijeli za kose,« jih je pohvalil Alojz Lovšin - Špičkov, izkušeni kosec in mojster prenašanja izročil.
»Tudi naši predniki so pred košnjo, nekateri tudi vmes, grlo splahnili s šilčkom žganja. In si, potem ko so nabrusili kose, dejali: 'Srečno!' Vmes so seveda zapeli, da je šlo delo še bolj tekoče,« je radovednemu kratkohlačniku Petru razlagal Franc Meršnik, tudi skrbnik potomke mariborske trte, ki raste za zidovi ribniškega gradu. Kosci so kosili v redih in se na približno vsakih 20 metrov ustavili in nabrusili kose. Od tega je bilo namreč odvisno, kako uspešen je bil kdo pri napredovanju. Slišati je bilo le enakomerno vihtenje orodja, za njimi pa je ostajala pokošena trava v redih. In všečen vonj.
»Nekje sem prebrala, da sveže pokošena trava izloča snov, ki povzroči, da smo bolj sproščeni in celo bolj veseli. Temu bi lahko pritrdila, saj dišave travnatih sestojev ob hrumenju čebel v jutru zelo pomirjajo,« je blagodejnost začutila tudi Mateja Rovan, članica društva Veter. »Dobro jutro, dobro jutro, a ste že pokosili,« je Marinka Vesel, predsednica Društva podeželskih žena Ribnica, s skupino Vesele Ribničanke, ki so zapele, kosce z razdalje poklicala na malico. Smo, smo, so v en glas pritrdili. In kmalu posedli za mizo, lakoto so potešili z ajdovimi žganci z mlekom, žejo pa pogasili s sladko pijačo.
In poudaril, da tako ob druženju obujajo spomine na košnjo, saj so med delom prisluhnili zanimivim pričevanjem vrlih mož, ki so svojčas velike parcele in senožeti več dni ročno kosili. »Danes nas ni bilo toliko kot zadnja leta, a lepo je videti več kot ducat otrok, ki so prišli pomagat. V rokah vihtijo vile in grablje, nekateri so celo prijeli za kose,« jih je pohvalil Alojz Lovšin - Špičkov, izkušeni kosec in mojster prenašanja izročil.
Vesele Ribničanke so prinesle malico in zapele.
»Tudi naši predniki so pred košnjo, nekateri tudi vmes, grlo splahnili s šilčkom žganja. In si, potem ko so nabrusili kose, dejali: 'Srečno!' Vmes so seveda zapeli, da je šlo delo še bolj tekoče,« je radovednemu kratkohlačniku Petru razlagal Franc Meršnik, tudi skrbnik potomke mariborske trte, ki raste za zidovi ribniškega gradu. Kosci so kosili v redih in se na približno vsakih 20 metrov ustavili in nabrusili kose. Od tega je bilo namreč odvisno, kako uspešen je bil kdo pri napredovanju. Slišati je bilo le enakomerno vihtenje orodja, za njimi pa je ostajala pokošena trava v redih. In všečen vonj.
»Nekje sem prebrala, da sveže pokošena trava izloča snov, ki povzroči, da smo bolj sproščeni in celo bolj veseli. Temu bi lahko pritrdila, saj dišave travnatih sestojev ob hrumenju čebel v jutru zelo pomirjajo,« je blagodejnost začutila tudi Mateja Rovan, članica društva Veter. »Dobro jutro, dobro jutro, a ste že pokosili,« je Marinka Vesel, predsednica Društva podeželskih žena Ribnica, s skupino Vesele Ribničanke, ki so zapele, kosce z razdalje poklicala na malico. Smo, smo, so v en glas pritrdili. In kmalu posedli za mizo, lakoto so potešili z ajdovimi žganci z mlekom, žejo pa pogasili s sladko pijačo.
