Kosili so po starem in malicali tudi

V vasi Raka na severozahodnem robu Krškega polja, od koder se pogled odpira daleč proti Zagrebu, so pred dnevi pripravili tradicionalno, že trinajsto ročno košnjo na Cavsarju. Resda je vse manj fantov, ki bi znali po starem, z oslom ali brusom nabrusiti koso, a Turistično društvo Raka še vedno ohranja tradicijo ročne košnje župnijskega hriba Cavsar nad gasilskim domom nad trgom Raka. Da, Raka je eno najstarejših slovenskih naselij, saj se vas omenja že leta 1178, trške pravice pa je pridobila že leta 1616.

Pred gasilskim domom se je okoli šeste zjutraj zbralo 40 koscev in grabljic iz raške skupnosti, v goste pa je prišla tudi skupina koscev s Senovega ter iz Šentruperta.

Za današnje pojme zgodaj, za stare kosce pa že kar malo pozno, saj so se naši dedje odpravili na košnjo že okoli pol četrte zjutraj.

Prisotne sta pozdravila predsednik društva Alojz Kerin in predsednik sveta KS Raka Primož Šribar. Oba sta poudarila, da je vredno ohranjati tradicijo in se učiti starodavnih kmečkih opravil, saj lahko človek le tako ceni delo in žulje svojih prednikov.

Med kosci in grabljicami so se našli tudi muzikantje in pevci, in celo skupina kuharjev, ki je v kuhinji gasilskega doma pripravila obilno malico za kosce. Zaropotali so brusi, eni bolj fino, drugi bolj plosko, spet tretji malce okorno. A Kerin pravi, da imajo v raški skupnosti še kar nekaj možakarjev, ki znajo lepo, elegantno zarezati rosno travinje: »Nekaj je starejših, ki so se tega naučili v otroštvu. Ti učijo mlajše, ki so v zadnjih letih tudi pokazali zanimanje.«

Pravilno in dobro ročno kositi ni mačji kašelj. Od nekdaj je ročna košnja veljala za najbolj zahtevno opravilo. In niso znali vsi kmečki fantje dobro kositi. Kosa je zanimivo orodje, saj je ne moreš uporabiti na silo. »Na moč ne boš dolgo kosil,« so nam povedali stari kosci. Poleg tega je treba imeti občutek, kdaj je kosa skrhana, in kdaj jo je treba sklepati, kar pa je še zahtevnejše opravilo: »No, tudi klepačev imamo še kar nekaj v našem kraju, recimo petnajst, ki znajo dobro sklepati koso.«

Kosci so se postavili v kline in slišal se je tisti švis, ššvis – in travinje je poleglo in se nastavilo soncu. Tu in tam se je zaslišala še motorna žaga, saj je ena skupina odstranjevala grmovje, ki je že zaraslo v travnik.

Po uri in pol zamahov je sledila prava kmečka malica na travniku pred cerkvijo sv. Lovrenca, kjer je bila, mimogrede, krščena tudi prva dama ZDA Melania Trump. Njen ded Anton Ulčnik je bil namreč doma z Rake, med drugim eden največjih pridelovalcev raške č'bule. Raški župnik Franc Levičar, ki zgledno podpira kulturne dogodke v kraju, je tudi letos koscem ob malici ponudil domači jegermajster. Grabljice so v kuhinji gasilskega doma pripravile malico za kosce kot nekoč: kruh z ocvirki, klobaso, trdo kuhana jajca in čebulo.


Košnjo so zaključili okoli devete ure dopoldne, ko so spet sedli za mizo in ob tej priložnosti podelili nagrade za najtežjo pridelano čebulo v letošnjem letu. Prvo, drugo in tretjo najtežjo so na tehtnico prinesli otroci družine Bajc iz Ardrega pri Raki, četrto mesto pa je zasedel Franc Bakšič. Gostom koscem s Senovega so podarili pletenico čebul, Alojz Kerin pa je prejel še darilo od gostov iz Šentruperta. In to posebno darilo: stol za klepanje, pri čemer sta bila poleg stola lesena tudi kladivo (klepec) in klepalnik (babca). Vse skupaj je bilo tako natančno izdelano in lično pobarvano, da je potegavščino opazil šele naslednji dan.