TEŽAVE
»Kot najstnicam so zatrli pohoto, zdaj besnijo v karanteni«
Teoretski psihoanalitik meni, da se bodo morale oglasiti moralne avtoritete, da se pomiri situacija. Intervju z Romanom Vodebom.
Odpri galerijo
Nekateri karanteno in družbeno izolacijo prenašajo težje kot drugi. FOTO: Leon Vidic, Delo
Karantena oziroma omejeno gibanje v Sloveniji traja že skoraj tri tedne. Socialni stiki med ljudmi so večinoma prekinjeni oziroma so se (še bolj) preselili na družbena omrežja. Že bežen pregled dogajanja na običajnih spletnih mestih, kjer ljudje objavljajo svoja mnenja, poglede na svet in občutke, pokaže, da se, še bolj kot prej, tudi predvsem pritožujejo in prepirajo.
Preden je vlada 16. marca razglasila omejitev gibanja, smo se o tem, kaj lahko pričakujemo, pogovarjali s teoretskim psihoanalitikom Romanom Vodebom. Po treh tednih smo preverili, ali se napovedi uresničujejo oziroma kaj napoveduje za naslednje tedne, ko epidemije zagotovo še ne bo konec, s tem pa tudi ne naše omejitve gibanja.
Preberite tudi:
V karanteni oziroma z omejenim gibanjem smo zaradi epidemije novega koronavirusa že skoraj tri tedne. Vas obnašanje Slovencev v tem času na kakršen koli način preseneča ali je pričakovano?
Sem t. i. nonstop v karanteni in v živo težko spremljam ljudi. Po spremljanju novic pa vidim, da imajo mnogi težave s karanteno. Za nameček je pri nas krizna oziroma karantenska situacija začinjena s politizacijo ukrepov. Ampak jaz sem vendarle podal tudi psihoanalitično ozadje težav nekaterih »neubogljivcev«. Teorija je malce zapletena, ker ima nezavedno-simbolno obeležje. Na primeru vplivnice Damjane Bakarič, ki se je najbolj jezila, da mora biti v karanteni, sem predstavil paradigmo kronične jeze nekaterih neubogljivih žensk. Pri teh gre za fenomen, ki se navezuje na njihovo najstništvo, ko so bile v času prebujajoče se seksualnosti in pritiskajoče pohote deležne prestrogih družinskih oziroma vzgojnih preventivnih ukrepov, uperjenih proti prebujajoči se seksualnosti oziroma pohoti. Natančno zato so zdaj besne na ukrepe, ki vzdržujejo koronakaranteno.
Svojevrsten problem so moški anarhisti, ki bi samo uživali – imajo velik ego in so brez nadjaza. Njim je karantena muka zato, ker pod pritiskom imperativa svobode ne morejo nebrzdano uživati. Med moralno sprejemljivim, torej družbeno zapovedanih, in imperativom uživanja so do zdaj podlegali uživanju, zdaj pa jim je zagodla karantena in se morajo ukloniti zahtevam rigoroznih ukrepov – zato izjemno trpijo. Tukaj so še kronični vandrovci, ki jim je karantena muka zato, ker imajo v nezavednem naseljen imperativu simbolnega iskanja mamo, ki jim je, kot kronično odsotna, zagodla v zgodnjem otroštvu.
Sodeč po objavah na družbenih omrežjih, se zdi, da se stvari zaostrujejo, da je sovražnosti čedalje več. Tudi ti protikrizni zakoni so, se zdi, med drugim prinesli predvsem veliko obtoževanja in očitkov v smislu, zakaj pa eni dobijo pomoč, jaz pa ne ... Kaj to pove o nas Slovencih, ki smo sicer že pregovorno »fovšljivi«?
Krivica vse boli – celo opice prepoznavajo krivico in dobijo popade bese. Ljudje so za krivico toliko bolj občutljivi. Po svoje je prav tako. Pravičnost je eden temeljnih civilizacijskih doprinosov k urejeni družbi. V teh časih se vlade po svetu – torej tudi naša – težko znajdejo tako, da bi bili vsi zadovolji. Poleg tega vsak na egoističen način zracionalizirano vidi predvsem sebe – za stiske in krivično zapostavljenost soljudi pa je slep. Časi moralno zapovedane potrpežljivosti se minili. Nelagodje zdaj že prehaja v jezo in sovražnost – in še huje bo. Tako je! Takšen je pač človek po naravi. Takšen je diktat človekove duševnosti, njegovih nezavednih procesov. Politična opredeljenost seveda lahko vse skupaj začini.
Zdi se, da imajo nekateri narodi (npr. Kitajci, Južni Korejci, Singapurci ...) veliko manj težav z upoštevanjem pravil za zajezitev pandemije kot Slovenci. Številni sicer dokaj dosledno spoštujejo pravila, precej pa jih je, ki se na njih požvižgajo, kot da se ne dogaja nič posebnega. Ali pa je vzrok za to razmišljanje, saj meni se ne bo nič zgodilo. Je razlog za to egoizem posameznikov?
Pri nas smo imeli tik pred nastopom koronakrize še zamenjavo vlade. Levo vlado je zamenjala desna, ki ji poveljuje Janša, na katerega ima pol Slovenije hudo in apriorno alergijo. Za razumevanje fenomena neupoštevanja vladnih ukrepov, ki so v resnici prevzeti iz EU oziroma drugih držav, to dejstvo ni zanemarljivo. T. i. »leva alergija« na Janšo je začinila krizo oziroma apriorni revolt ljudi – beri: levičarjev – na vladne ukrepe. Ta fenomen je zaznan in značilen samo pri nas. No, tudi v Srbiji so nasprotniki predsednika Vučića pobesneli – manifestno zaradi strogih ukrepov. Ampak pri tovrstnih političnih alergijah v resnici ne gre za upor proti ukrepom, pač pa za apriorni upor proti določeni politični struji oziroma političnem voditelju (Janši, Vučiću, Erdoganu, Orbanu …).
Kaže, da bomo v karanteni oziroma z določenimi bolj ali manj strogimi omejitvami gibanja živeli še kar nekaj časa. Kaj lahko pričakujemo? Bi bili lahko priče nekakšnemu množičnemu uporu oziroma temu, da ljudje bolj množično ne bodo več sledili navodilom pristojnih? Če vprašam bolj po »domače«: se nam bo dokončno »utrgalo«? Koliko časa po vašem mnenju še lahko zdržimo Slovenci? Smo res tako trdoživi, kot si radi mislimo zase?
Problem naše koronakrize je trenutno v spolitiziranosti celotnega konteksta sprejemanja rigoroznih ukrepov. Žal na tej točki vidim levo politiko in leve vplivneže kot ključne za to, da je dobršen del naroda nepotrpežljiv, saj se ga posredno podpihuje k neposlušnosti vladnih ukrepov. To podpihovanje je treba končati. Svoje opravijo tudi nekaterih kvazi strokovnjaki, ki podlegajo Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti in poskušajo pretentati uradno stroko. To ni prav! Vlada bi morala restriktivno ukrepati proti njim. Demokracijo bi za nekaj mesecev morala – po mojem mnenju – zamenjati avtokratska diktatura, ki bi ranjen in zbegan narod zavarovala pred lastnimi nebulozami. Posamezniki s psihopatskimi nagnjeni, ki so čisto brez nadjaza, bodo seveda tudi še prišli do izraza. Prišel je čas, ko bodo morale javno spregovoriti moralne avtoritete, pravi strokovnjaki in modreci. Morda bi moral kakšno razsodno besedo – vladi v podporo – spregovoriti celo Kučan.
Preden je vlada 16. marca razglasila omejitev gibanja, smo se o tem, kaj lahko pričakujemo, pogovarjali s teoretskim psihoanalitikom Romanom Vodebom. Po treh tednih smo preverili, ali se napovedi uresničujejo oziroma kaj napoveduje za naslednje tedne, ko epidemije zagotovo še ne bo konec, s tem pa tudi ne naše omejitve gibanja.
Preberite tudi:
Vodeb o koronavirusu in o tem, ali se bomo Slovenci množično ločevali
V karanteni oziroma z omejenim gibanjem smo zaradi epidemije novega koronavirusa že skoraj tri tedne. Vas obnašanje Slovencev v tem času na kakršen koli način preseneča ali je pričakovano?
Sem t. i. nonstop v karanteni in v živo težko spremljam ljudi. Po spremljanju novic pa vidim, da imajo mnogi težave s karanteno. Za nameček je pri nas krizna oziroma karantenska situacija začinjena s politizacijo ukrepov. Ampak jaz sem vendarle podal tudi psihoanalitično ozadje težav nekaterih »neubogljivcev«. Teorija je malce zapletena, ker ima nezavedno-simbolno obeležje. Na primeru vplivnice Damjane Bakarič, ki se je najbolj jezila, da mora biti v karanteni, sem predstavil paradigmo kronične jeze nekaterih neubogljivih žensk. Pri teh gre za fenomen, ki se navezuje na njihovo najstništvo, ko so bile v času prebujajoče se seksualnosti in pritiskajoče pohote deležne prestrogih družinskih oziroma vzgojnih preventivnih ukrepov, uperjenih proti prebujajoči se seksualnosti oziroma pohoti. Natančno zato so zdaj besne na ukrepe, ki vzdržujejo koronakaranteno.
Svojevrsten problem so moški anarhisti, ki bi samo uživali – imajo velik ego in so brez nadjaza. Njim je karantena muka zato, ker pod pritiskom imperativa svobode ne morejo nebrzdano uživati. Med moralno sprejemljivim, torej družbeno zapovedanih, in imperativom uživanja so do zdaj podlegali uživanju, zdaj pa jim je zagodla karantena in se morajo ukloniti zahtevam rigoroznih ukrepov – zato izjemno trpijo. Tukaj so še kronični vandrovci, ki jim je karantena muka zato, ker imajo v nezavednem naseljen imperativu simbolnega iskanja mamo, ki jim je, kot kronično odsotna, zagodla v zgodnjem otroštvu.
Sodeč po objavah na družbenih omrežjih, se zdi, da se stvari zaostrujejo, da je sovražnosti čedalje več. Tudi ti protikrizni zakoni so, se zdi, med drugim prinesli predvsem veliko obtoževanja in očitkov v smislu, zakaj pa eni dobijo pomoč, jaz pa ne ... Kaj to pove o nas Slovencih, ki smo sicer že pregovorno »fovšljivi«?
Krivica vse boli – celo opice prepoznavajo krivico in dobijo popade bese. Ljudje so za krivico toliko bolj občutljivi. Po svoje je prav tako. Pravičnost je eden temeljnih civilizacijskih doprinosov k urejeni družbi. V teh časih se vlade po svetu – torej tudi naša – težko znajdejo tako, da bi bili vsi zadovolji. Poleg tega vsak na egoističen način zracionalizirano vidi predvsem sebe – za stiske in krivično zapostavljenost soljudi pa je slep. Časi moralno zapovedane potrpežljivosti se minili. Nelagodje zdaj že prehaja v jezo in sovražnost – in še huje bo. Tako je! Takšen je pač človek po naravi. Takšen je diktat človekove duševnosti, njegovih nezavednih procesov. Politična opredeljenost seveda lahko vse skupaj začini.
Roman Vodeb. FOTO: Jože Suhadolnik
Pri nas smo imeli tik pred nastopom koronakrize še zamenjavo vlade. Levo vlado je zamenjala desna, ki ji poveljuje Janša, na katerega ima pol Slovenije hudo in apriorno alergijo. Za razumevanje fenomena neupoštevanja vladnih ukrepov, ki so v resnici prevzeti iz EU oziroma drugih držav, to dejstvo ni zanemarljivo. T. i. »leva alergija« na Janšo je začinila krizo oziroma apriorni revolt ljudi – beri: levičarjev – na vladne ukrepe. Ta fenomen je zaznan in značilen samo pri nas. No, tudi v Srbiji so nasprotniki predsednika Vučića pobesneli – manifestno zaradi strogih ukrepov. Ampak pri tovrstnih političnih alergijah v resnici ne gre za upor proti ukrepom, pač pa za apriorni upor proti določeni politični struji oziroma političnem voditelju (Janši, Vučiću, Erdoganu, Orbanu …).
Kaže, da bomo v karanteni oziroma z določenimi bolj ali manj strogimi omejitvami gibanja živeli še kar nekaj časa. Kaj lahko pričakujemo? Bi bili lahko priče nekakšnemu množičnemu uporu oziroma temu, da ljudje bolj množično ne bodo več sledili navodilom pristojnih? Če vprašam bolj po »domače«: se nam bo dokončno »utrgalo«? Koliko časa po vašem mnenju še lahko zdržimo Slovenci? Smo res tako trdoživi, kot si radi mislimo zase?
Problem naše koronakrize je trenutno v spolitiziranosti celotnega konteksta sprejemanja rigoroznih ukrepov. Žal na tej točki vidim levo politiko in leve vplivneže kot ključne za to, da je dobršen del naroda nepotrpežljiv, saj se ga posredno podpihuje k neposlušnosti vladnih ukrepov. To podpihovanje je treba končati. Svoje opravijo tudi nekaterih kvazi strokovnjaki, ki podlegajo Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti in poskušajo pretentati uradno stroko. To ni prav! Vlada bi morala restriktivno ukrepati proti njim. Demokracijo bi za nekaj mesecev morala – po mojem mnenju – zamenjati avtokratska diktatura, ki bi ranjen in zbegan narod zavarovala pred lastnimi nebulozami. Posamezniki s psihopatskimi nagnjeni, ki so čisto brez nadjaza, bodo seveda tudi še prišli do izraza. Prišel je čas, ko bodo morale javno spregovoriti moralne avtoritete, pravi strokovnjaki in modreci. Morda bi moral kakšno razsodno besedo – vladi v podporo – spregovoriti celo Kučan.
