Kovač: Ni več sistema, ki te pošlje v packarijo ali v fizični napor (FOTO)
Podobno kot se je s televizijskimi tekmovanji v kuhanju povečalo zanimanje za kuharski poklic, je s teveserijo, v kateri udeleženci tekmujejo v kovanju nožev, močno naraslo zanimanje za umetnost oblikovanja kovin. Prodaja kovaških peči in druge opreme se v zadnjem času poveča za približno 40 odstotkov vsako leto, pravi prodajalec kovaških peči.
Ponudnik tečajev kovanja nožev ima zasedene vse termine za naslednjega pol leta. Poklicna kovača navdušenje mladih ljubiteljskih kovačev razumeta in nanje gledata z naklonjenostjo.
Ključavničar Robert Radivojević vodi podjetje, ki se ukvarja z vzdrževanjem objektov, natančneje za naročnike izvaja hišniška opravila, drobna popravila in vse, česar se laični uporabniki orodja ne upamo lotiti. Ko je leta 2017 skušal popraviti ograjo pri enem od naročnikov, je ugotovil, da bi za to delo potreboval zelo visoko temperaturo, kakršno lahko zagotovi le kovaška peč, te pa v Sloveniji takrat ni našel. Iskal je cenovno razmeroma dostopno kovaško peč in jo našel na Poljskem.
»Presenetilo me je, kako malo je teh zadev na trgu, in sem sklenil, da jih bom kar sam prodajal. Še preden sem se pri Poljaku dogovoril, da mi dobavi peč za moje potrebe, sem poskusno dal oglas in čez dva dni me je že klical prvi naročnik,« ozadje rojstva svojega novega posla pojasnjuje Radivojević. Skupaj s partnerjem sta ustanovila družbo Vira, ki poleg livarskih in kovaških peči ponuja še električno orodje, komplete za izdelavo nožev in drugo opremo za profesionalne in ljubiteljske kovače.
Skovano v ognju kuje v zvezde
Čeprav prodajo kovaških peči ves čas jemlje bolj kot stranski posel, nekaj, kar počne iz lastnega navdušenja nad kovanjem, je našemu sogovorniku posel zacvetel, ko so se Slovenci navdušili nad ameriško serijo Skovano v ognju, ki jo predvaja History channel. V tej oddaji udeleženci pod budnim očesom strokovne žirije tekmujejo v različnih načinih kovanja nožev.
»Neverjetno je navdušenje nad tem hobijem. Ogromno zanimanje je med mladimi, že deset-, dvanajstletniki kujejo nože. Pridejo k meni z mamo in kupijo opremo. Imeli smo celo kupca, ki je kupil kovaško peč in vso potrebno opremo za šestletnega sina, ki si želi izdelovati nože. Malo sem ga čudno gledal, ampak mi je oče zagotovil, da bo mali delal pod njegovim nadzorom,« pravi Radivojević, ki svojega blaga sploh ne oglašuje in je kljub temu med decembrsko nakupovalno mrzlico izpraznil skladišče.
Medtem ko smo nevedneži zmotno domnevali, da je kovaštvo obrt, ki je obtičala v zgodovini, imata Radivojević in njegov partner na krilih navdušenja ljubiteljskih kovačev že nekaj let 40-odstotno letno rast prihodkov. »Starši so očitno tako veseli, da otroke zanima karkoli drugega kot računalnik in telefon, da so pripravljeni odšteti tudi po nekaj tisočakov, da lahko otrok kuje,« pravi sogovornik.
Ljudje pogrešamo fizični napor in packarijo
Lenart Perko v svoji kovačiji Emberborn v Dolenji vasi pri Cerknici kuje vrhunske unikatne nože, ki jih prodaja po vsej Evropi, v ZDA in celo v Južnoafriški republiki. Premožnejši kupci na teh trgih so pripravljeni in zmorejo za unikatno ročno delo odšteti več kot v Sloveniji. Poleg tega Perko, ki se zaveda, kako hitro tradicionalne obrtniške veščine in ročne spretnosti izginjajo iz naše družbe, v svoji kovačiji pripravlja celodnevne delavnice izdelovanja nožev, na katerih se udeleženci seznanijo s celotnim delovnim procesom in vsak korak od kosa kovine do končnega izdelka poskusijo tudi sami.
»Vsi se hočejo znebiti odgovornosti, da se ne bi kdo poškodoval. Zaščitniška drža je šla tako daleč, da če že ne greš na poklicno gradbeno šolo, v šoli nimaš stika s kladivom. Ni več sistema, ki te pošlje v packarijo ali v fizični napor. Ljudje pa smo še vedno ravno prav prvinska bitja, radi smo fizično aktivni in ustvarjalni, in kovaška izkušnja človeku vse to lahko da,« razmišlja Perko.
Njegova delavnica je umetniški atelje, zato lahko uporablja tudi stroje iz 19. stoletja, svoje delo z nadobudnimi kovači pa Perko vidi kot svojevrsten pedagoški proces. Delavnice, ki jim sam reče kovaška izkušnja in stanejo od 160 do 200 evrov, odvisno od števila prijavljenih, so razprodane za pol leta naprej. Najbolj navdušeni so moški, stari od 20 do 40 let, je pa med tečajniki imel že tako pisano paleto ljudi, da bi lahko o tem govoril dneve.
»Želel sem si, da bi s kovaško strastjo okužil tisoče ljudi, da bi ustvaril nov trend, a se mi ta želja nikakor ni uresničila. Več kot 90 odstotkov tistih, ki pridejo k meni v prepričanju, da bodo izdelovali nože, po enem obisku ne bo nikoli več blizu kovačiji,« pravi Perko.
To je namreč razmeroma drag in naporen konjiček, ki si ga lahko privošči samo nekdo, ki ima tudi dovolj prostora za delavnico. Izdelava noža, ki lahko traja več ur, včasih krepko več kot deset, je proces, ki ne dopušča napak oziroma en napačen korak lahko ustvarjalcu podre vse, kar je dotlej počel prav. »V trgovini za 30 evrov lahko kupite razmeroma dober nož, že deli za izdelavo noža, ki se vsaj pri začetniku precej verjetno sfiži, pa stanejo 40 evrov. Samo tisti, ki so res zaljubljeni v ogenj, lahko vidijo smisel v tem početju,« pojasnjuje sogovornik.
V vročini je za vse dovolj prostora
Leopold Oblak iz Šentjošta nad Horjulom si s kovaško obrtjo služi kruh že 50 let. Čeprav jih ima lepih 84 in sta v posel vpeta tako sin kot vnuk, je še vedno vsak dan v delavnici. »Od leta 1980, ko sem odprl obrt, se je v našem poklicu marsikaj spremenilo, tudi mi smo morali slediti spremenjenim zahtevam strank in iti v korak s časom ter razvojem tehnologije. Nekatere stvari pa se ne bodo nikoli spremenile, karkoli že obdeluješ, se najbolje obdela, dokler je vroče, enako velja za kovino,« pove vitalni Oblak.
Čeprav je skupaj s sinom in vnukom proizvodnjo preusmeril v izdelavo kmetijsko-gozdarske opreme, ki jo prodajajo doma in v tujini, mu je jasno, da bodo kakovostno kovani unikatni ročni izdelki vedno našli kupca. Da se mladi navdušujejo nad njegovo obrtjo, se mu zdi čudovito, saj daje upanje, da bodo mladi tako pri življenju ohranili vsaj del tehnologij in znanja, ki se je kopičilo stoletja.
Podobno meni Damir Kopina, kovač iz Šentjerneja, ki ga je javnost spoznala lani poleti, ko je za svojo priljubljeno glasbeno skupino Siddharta ročno izdelal unikatno, 17 kilogramov težko, dobesedno heavy metal kitaro. »Prepričan sem, da smo vsi kovači, ki se s to dejavnostjo ukvarjamo poklicno, navdušeni nad mladimi, ki so se naučili kovati in se specializirali predvsem za izdelovanje nožev. Med temi izdelki je precej res vrhunskih, klobuk dol. Vsi smo lahko veseli, da ljudi zanima tehnika v času, ko se izgubljajo ročne spretnosti vseh vrst,« pravi Kopina.
