Kozolci za turiste, čebelnjak za papeža (FOTO)

Če kaj daje pečat slovenski pokrajini, so to zagotovo kozolci, ki se jim je konkretno poklonil danes 45-letni Damjan Popelar iz Zagorice pri Mirni. »Zgodilo se je, da sem pred leti dokumentiral dobro ohranjen kozolec častitljive starosti iz leta 1818, ki danes ne stoji več.

Razstava enajstih modelov iz različnih slovenskih pokrajin želi biti poklon lepoti, ki je krhka in minljiva, lepoti, ki je niso ustvarili tuje znanje in veščine, ampak je plod preprostega, a umnega domačega tesarja,« se izjemno spoštljivo ozre na minulo leto, ko je mesec dni svoje kozolce razstavljal na blejskem gradu.

Prej je obhodil in obvozil Slovenijo in z ženo vse kozolce tudi dokumentiral.

»Lani sem na Bledu razstavil 11 kozolcev, ti so bili razporejeni od najstarejšega, ki je datiral na konec 18. stoletja, pa vse tja do Simončičevega kozolca, ki predstavlja vrh razvoja. Torej dobrih 200 let je ujetih na tej razstavi,« začne Damjan, ki ga obiščemo v njegovi delavnici, kjer praviloma za vikend ali ob večerih najde svoj mir. »Vse skupaj se je začelo pred desetimi leti,« datira začetek modelarske poti. S svojimi arhitekturnimi presežki pa je nase opozoril že prej. To so bili t. i. land art projekti.

»Potem pa sem se nekako prilagodil, kajti prišla je družina. Dela, pri katerih je bil potreben tako velik angažma, sem opustil in se posvetil modelarstvu. Ljudem sem želel s temi maketami pokazati bogastvo naše dediščine,« pragmatično razmišlja Popelar, ki se je z maketami srečeval že kot študent arhitekture.

Vsak je unikat

Kozolcev po Sloveniji se je lotil detajlno. »Prvo leto sva se z ženo vozila po Sloveniji in zbirala dokumentacijo o kozolcih, tudi izmerila sva vse v celoti. Naredila sva konkretne posnetke tega, kar je ustvarjal človek, ki ni imel šol, bil pa je kreativen, intuitiven in je izkustveno razvil te oblike od arhaičnih preprostih konstrukcij do finih dekoriranih kompozicij, ko se je razvoj kozolca nekje med obema svetovnima vojnama tudi končal. Pa še to je treba vedeti: kozolec ni kozolcu enak.

Sprva je izdeloval obličja.

Četudi bi ga delal isti mojster. Vedno je naredil neke variacije, nikoli se ni ponavljal. Kozolec je ogledalo časa. Je izjemen in edinstven, takega imamo v Sloveniji, tu se je kozolec v takšni pestrosti razvil kot samostojna arhitektura. Kot nikjer na svetu!« nadaljuje Popelar. S pomočjo spleta in raznih publikacij sta z ženo našla lokacije, 25 kozolcev sta obiskala. »Pripravil sem ustrezno dokumentacijo, potem pa se odločil za nakup stroja,« nadaljuje Damjan, ki izdeluje kozolce v merilu 1:70. »Po zbrani dokumentaciji in podatkih zrišem v računalniškem programu kosovnice in jih razrežem na računalniško vodenem stroju. Potem se delo šele začne, ko elemente ročno obrusim in sestavim. Brez rok ne gre,« doda.

»Na začetku je bilo tako, da sem naprej naredil prototip iz papirja in porabil dobrih 12 ur za razrez, kar bi stroj opravil neprimerljivo hitreje. Takrat sem moral preizkusiti koncept, ki mu sledim še danes. Uporabljam pa les, furnir in vezane plošče, vse hrastovo, to sestavim in zlepim. Z uporabo hrasta se približam tudi materialni originalnosti,« še izvemo. »Režem strojno, saj so detajli predrobni. Glavni izziv zame je, da naredim kozolec maksimalno majhen, da ga toliko pomanjšam, da ga stroj in roke še lahko obvladujejo. Ob tem se izrazita njegova krhkost in učinek čipke. Bistveno je, da je izdelek take dimenzije, da ga turist lahko spravi v prtljago na avion,« pristavi naš gostitelj.

Ob obličja do celote

»Sprva sem izdeloval le obličja,« nam pove. »Lani pa je bil izziv, da naredim cel model, ne le delnega. Da kozolec predstavim kot celoto. Nisem razmišljal, kdo bo to kupil, ampak sem želel to dati iz sebe. To sem hotel narediti tudi zato, ker sem imel dokumentacijo celotnega objekta, zato se mi je zdelo prav, da ga tako predstavim,« nadaljuje Damjan. Rečeno, storjeno.

Lani je imel odmevno razstavo na blejskem gradu.

»Ob lanski razstavi sem veliko pozornost namenil osvetlitvi kozolcev. Želel sem pokazati transparentnost konstrukcije. Tudi zato sveti iz sredine ven, da se vidijo vsi arhitekturni elementi: brane, rante, križi, ornamentirane sušilne line,« pove, v prostoru za hip zavlada tema, nato jo prefinjeno prežene svetloba, ki potrdi Damjanove misli in besede o mogočnosti, prefinjenosti, zdravi kmečki pameti, a tudi krhkosti teh slovenskih mogočnežev.

»Izdelal sem tudi serijo 18 čebelnjakov, od prve upodobitve, ki jo omenja Janez Vajkard Valvasor pred 300 leti na gradu Žovnek. To so bili časi, ko je na grajskem parku stala hiška, v katero so dajali posebne truge, ne pa panjev, kot jih poznamo danes. Za cvetno nedeljo so jih dali v hiško, jeseni pa so jih vzeli ven in dali na toplo. Zadnji v moji seriji je bil Plečnikov čebelnjak iz leta 1925, ki je danes temelj urbanega čebelarjenja,« pojasni Damjan in potrdi, da je bil zanj velik izziv predstaviti tipologijo čebelarjenja od začetka do danes, pri tem pa zaobiti vse slovenske pokrajine, ki se med sabo ločijo glede na pristop in materiale za gradnjo čebelnjaka.

Največ ustvari zvečer ali pa za vikend. FOTOgrafije: Drago Perko

Čebelnjaki so hit, cenjeni in spoštovani, podjetja jih često namenijo za poslovna darila, prav tako slovenski protokol. »Pred dvema letoma sem za ministrstvo za kmetijsko izdelal pomanjšan čebelnjak Antona Janše, darilo pa je bilo namenjeno za papeža Frančiška,« še razkrije Damjan.