Kraljevska igra na slovenski način

LJUBLJANA – Že dobri dve desetletji imamo poleg originalnih Piatnikovih kart tudi slovenski tarok. V večstoletnem razvoju se je igra spreminjala in dobivala v posameznih deželah posebne načine oziroma različice. Od 14. stoletja, ko naj bi se po dozdajšnjih raziskavah s tarokom srečali v Evropi, lahko o tej igri govorimo tudi na slovenskem etničnem ozemlju, čeprav so nam za starejša obdobja na voljo le skromna pričevanja.

In kako je nastal zdajšnji slovenski tarok? »Na predlog Jožeta Štivana iz podjetja Eurotrade je bila opravljena raziskava, ki so jo končali 1994,« pojasni Andrej Hvalica, večinski lastnik podjetja Mediatis, tudi lastnik avtorskih pravic. »Po temeljiti presoji se je komisija pri podjetju Eurotrade odločila za enega od dveh motivnih predlogov in ga predlagala v nadaljnjo izdelavo. V nadaljnjih pripravah za natis in izdajo slovenskega taroka je bil narejen seznam nekaj slovenskih akademskih slikarjev – prednost so imeli grafiki in ilustratorji –, med katerimi so po temeljitem pregledu njihovega ustvarjanja izbrali akademskega slikarja in ilustratorja Matjaža Schmidta iz Ljubljane. Leta 1995 se je lotil zahtevnega dela, in ko je slikar končal delo, je bilo tiskanje zaupano zdaj najbolj uveljavljeni blagovni znamki na tem področju tiska in izdelave igralnih kart, podjetju Piatnik na Dunaju.«

Pri izbiranju barv in simbolov slovenskega taroka so se odločili, da obdržijo splošno uveljavljena in na Slovenskem uporabljana znamenja: črni križ, črni pik, rdeče srce in rdeči karo. Načelno bi bilo mogoče tudi tu postaviti poseben in značilen slovenski simbolni sistem. Vendar se zdi, da je lahko prav v teh časih to nepremišljeno početje, saj še nimamo urejenega odnosa do simbolov tako na narodni kot državni ravni. Nekaj podobnega je z barvami, ki jih še nismo opredelili.

Najbolj znane in uveljavljene tarok karte na Slovenskem – Piatnikov tarok, prej tudi tarok iz ljubljanske tovarne igralnih kart – sestavljajo uveljavljeni, klasični motivi. Motivni svet tarokov izhaja iz nekaterih temeljnih sestavin in mejnikov človeškega življenja, kot so otroštvo, dvorjenje, zapeljevanje, ljubezen in slovo. Pojavljajo se še odnosi med fantom in dekletom, možem in ženo, tujcem in domačinko ter odnosi v družini. Skratka, splet žanrskih upodobitev, idil, razmerij med spoloma, prikaz nekaterih del in opravil, vse skupaj pa postavljeno v idealizirane pokrajine in okolja, ki se raztezajo od Tirolske in drugih alpskih območij prek Sredozemlja do Orienta. Opazno je zanimanje za orientalski slog, zato tudi motivi s Turki, haremom. Vse skupaj je torej razpeto med ideali in mitologijo.

Od slovanskega do slovenskega

»Pri določitvi zasnove slovenskega taroka smo izhajali iz treh izhodišč,« pove Hvalica. »Pri geografskem okolju smo upoštevali slovenski etnični ali kulturni prostor, ki ga označujejo sestavine alpske, mediteranske in panonske kulture ter vse tiste, ki jih v strokovnih okvirjih opredeljujemo kot osrednjeslovenske. Nadalje smo upoštevali dve smeri za motivno določitev tarokov in izbrane sestavine našega zgodovinskega razvoja na podeželju in v mestih ter bogastvo slovenske mitologije ter duhovno kulturne dediščine.«

Kot dodaja, je bilo podobno z izbiro načina oštevilčevanja tarokov, saj so se odločili za uveljavljeni način z rimskimi številkami v črni barvi: »Težavnejša je bila naloga pri izbiranju figur za posamezne barve, zlasti če upoštevamo npr. razpravljanje ob pripravi slovenskega tolarja in izbiranje znamenitih Slovencev, ki so upodobljeni na posameznih kovancih. Tako smo za kralje, dame, konjenike in fante izbirali med znamenitimi osebnostmi iz naše zgodovine, deloma pa smo upoštevali tudi nekatere ključne osebnosti slovenskega pravljičnega sveta.«

Slovenski tarok je prvi slovenski narodni komplet igralnih kart, pravi etnolog prof. dr. Janez Bogataj: »Vendar moramo tu opozoriti na bogato dediščino izdelovanja igralnih kart na Slovenskem in na motivno opredeljene serije, ki odstopajo od mednarodno poznanih in uveljavljenih motivov. V Ljubljani sta namreč upokojeni c. kr. okrajni tajnik in trgovec Fran Čebokli in veletržec Nikolaj Novaković že leta 1910 ustanovila Prvo slovensko tovarno igralnih kart. Med letoma 1910 in 1912 je natisnila tematsko serijo kart slovanski tarok, a ga je policija 1916. skupaj s tematskimi kartami Slava in Primorka prepovedala zaradi »neprikrite panslovanske podobe«, saj so »vsebovale raznovrstne slike iz ruskega in srbskega narodnega življenja«. Avtor slovanskega taroka je bil slikar Hinko Smrekar, njegove karte pa naj bi bile do policijske prepovedi med igralci močno priljubljene. Motivika slovanskega taroka – pogosto se imenuje tudi Smrekarjev – ustreza njegovemu imenu.«

Slovenci imamo po mnenju Janeza Bogataja bogato zgodovino izdelave kart: »Pojav igralnih kart, njihov pomen in sporočila so bili pogosti motivi naših slikarjev. Vrhunec v tej smeri predstavlja znameniti taboriščni tarok, ki ga je arhitekt in slikar Boris Kobe naslikal 1945. leta v Dachauu kot slikarsko poezijo človeške usode, grozot in zlobe, kar je nanizal kot galerijo tarokov, torej predmetov, ki so nosilci usode in sreče.«