Kranjska in Primorska že od prirode zvezani

Državna meja je črta, ki določa mejo teritorialnega območja, na katerem država izvaja (sodno) oblast. Na Slovenskem vemo, da je država – z mejami vred – minljiva kategorija. V zadnjem stoletju je Slovenec v enem samem povprečno dolgem življenju, pa bi lahko ves čas živel v istem stanovanju, zamenjal najmanj dve državi (in državljanstvi).

Izguba Beneške Slovenije

Države temeljijo na narodih, te razmejujejo narodnostne meje, ki pa običajno niso tako ostre kot državne, saj prebivalstvo ločnice prehaja, med drugim s porokami. Slovenske narodnostne meje so se skozi čas krčile, državne so se prvič izoblikovale po koncu prve svetovne vojne, po drugi pa se občutno pomaknile na zahod.

Državna meja vedno usodno vpliva na ljudi in narod. Če ni zakoličena, ampak negotova, kot je zdaj s Hrvaško, je za neposredne meja še dodatno nadležna.

Slovenski narod, ki je dolgo živel pod krono habsburškega cesarja, je prvo izločitev dela naroda doživel leta 1866, ko se je Beneška Slovenija priključila Italiji.

Kako so se naše zahodne meje spreminjale skozi čas, je slovenski zgodovinar, arheolog in zemljepisec Simon Rudar opisal v delu Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, ki je leta 1896 izšla pri Slovenski matici. Za našo rabo je še posebno pomenljiv njegov opis povezav Kranjske z Istro.

Kranjski Trst, Istra in Reka

Po osamosvojitvenem letu 1991 sta tako Slovenija kot Hrvaška soglašali, naj gre državna meja po dotedanji republiški. Toda na terenu se je v konkretnih primerih, na primer postavitvi najprej kontrolne točke in kmalu zatem mejnega prehoda Plovanija, pokazalo, da ima vsaka stran svojo predstavo. In burka, ki je privedla do razsodbe arbitražnega sodišča in hrvaškega zavračanja te, se je začela. Nekaj je bilo tudi sklicevanja na zgodovinske pravice. Nista pa se nasprotni strani niti dogovorili, kako daleč naj seže zgodovinski spomin – izkazalo se je, da sta ga upoštevali do leta 1945 ali niti toliko.

Povrnimo se k Rutarju. Pravi, »da sta Kranjska in Primorska že od prirode zvezani, kar nam najbolj potrjuje zgodovina«. In razloži: »Zlasti trgovinske koristi so vezale Kranjsko z Istro in nasprotno, tako da so notranje dežele dobivale od morske strani sol, olje, vino, lepe lončene posode, steklene nakrasnine itd. Ta trgovska zveza je bila posebno živahna v prvi polovici srednjega veka, a prenehala seveda ne bode nikoli.« In ker eno dejanje vodi k naslednjemu, se je odvilo takole: »Tudi upravno je spadala srednja in vzhodna Istra h Kranjski od l. 1374 naprej in Trst od l. 1382 pa do francoske okupacije. Pod Francozi je bilo vse Primorsko združeno s Kranjsko in čeravno je Avstrija osnovala kronovino Primorsko, vendar so jo prištevali še do l. 1848 kraljevini ilirski. Tudi Reka z okolico je bila Kranjski pridružena od l. 1465 do 1648. Res je, da sta imela Trst in Reka svoje poglavarje (kapitane), ki so bili v političnem obziru neposredno odvisni od notranjeavstrijske vlade v Gradcu, ali vendar je vse prištevalo ti dve mesti z njih okolico h Kranjski, kakor se najbolje spozna iz Valvazorja. Tudi so bili tržaški in reški poglavarji večinoma vzeti izmed kranjskega plemstva.«

Ilirske province so ustanovili Francozi, za prestolnico pa izbrali Ljubljano. Tega niti Avstrijci, ko so si povrnili oblast nad ozemljem, niso mogli ignorirati: »Napoleon I. je bil osnoval l. 1809 ilirsko kraljevino. Tudi po odhodu Francozov oklicali so 3. avgusta 1816 'ilirsko kraljestvo' (Primorsko, Koroško, Kranjsko in kos Hrvaškega); od tod ima še sedaj naš cesar naslov 'kralj ilirski' in ta naslov se čita tudi na naših kronah.« Tako je veljalo vsaj še leta 1896, ko je Rutar to zapisal.