Kranjska je teknila celo cesarju

ZBILJE – Kranjska klobasa ostaja svojevrstna kraljica slovenske kulinarike. Na to kaže tudi njena zaščita, saj je uvrščena v register nesnovne dediščine kot živa mojstrovina državnega pomena, prav tako je evropsko zaščitena. Na zašpiljeno dobroto, sestavljeno iz dveh enakih polovic, so se lani spomnili v medvoškem zavodu Sotočje, kjer med drugim skrbijo za promocijo kraja in organizacijo dogodkov. Na Zbiljskem jezeru so tako že drugič pripravili festival kranjske klobase.
Pred leti je neslavno zaključil svoje poslanstvo, ker so se uprli proizvajalci zašpiljenih dobrot, ki so združeni v gospodarsko-interesno združenje Kranjska klobasa. Menili so, da je ocenjevanje nepotrebno in neprimerno, saj naj bi bile klobase vseh 14 mesarskih podjetij izdelane po enotnem receptu.

Na lepo urejenem vaškem trgu ob Zbiljskem jezeru se je tokrat predstavilo 13 od 14 proizvajalcev, od večjih mesarskih podjetij do manjših zasebnikov, ki izpolnjujejo pogoje za uporabo imena kranjska klobasa. Festival zdaj torej poteka pod okriljem zavoda Sotočje, Jure Galičič pa je imel kot strokovni sodelavec za področje turizma že drugič njegove niti v svojih rokah.

»Naš vaški trg se je izkazal kot odličen prostor za tovrstne dogodke,« je povedal. »Že dopoldne smo bili zelo zadovoljni s številom obiskovalcev. Prav tako smo zelo veseli, da so na festival kranjske klobase prišli vsi proizvajalci razen enega. To je bil torej izjemen presek tega, kar Slovenija ponuja na področju kranjskih klobas. Ugotovili smo, da so obiskovalci, ki so za degustacijski kupon (štirje zajetni koščki klobase, gorčica in košček kruha) odšteli en evro, navdušeno preizkušali klobase posameznih proizvajalcev. Tako so si tudi sami ustvarili sliko o tem, kakšne klobase bodo v prihodnje kupovali. Zadovoljni smo tudi s sodelovanjem z združenjem Kranjska klobasa.«

Kranjska klobasa ima pestro zgodovino, pravijo pa, da so jo jedli že v času Avstro-Ogrske monarhije na začetku 19. stoletja. Recept za našo specialiteto se je prvič dokumentirano pojavil leta 1855, od druge polovice 19. stoletja pa so na voljo številni pisni in slikovni viri o tej kulinarični posebnosti. Izvira z območja Gorenjske, od koder se je prek osrednje Slovenije razširila po vsem tedanjem slovenskem ozemlju. Kronisti stare Ljubljane jo omenjajo kot sestavni del menija ob slovesnih in pomembnih dogodkih.
 

To pa ni navadna, ampak kranjska klobasa!

O njenem slovesu pove veliko anekdota s cesarjem Francem Jožefom. Nekoč se je s kočijo peljal z Dunaja proti Trstu. Ustavil se je v Naklem pri Kranju v znani furmanski gostilni Marinšek ob deželni cesti. Želel se je okrepčati in povprašal je gostilničarja, kaj mu lahko ponudi. »Imamo le navadne hišne klobase in nič drugega,« je odgovoril cesarju. Franc Jožef je naročil klobaso, in ko jo je poizkusil, je navdušeno dejal: »To pa ni navadna, ampak kranjska klobasa!«

Ena najstarejših pisnih omemb kranjske klobase je bila v kuharski knjigi Katharine Prato leta 1896. Govori o načinu kuhanja. Najstarejše navodilo za izdelavo in pripravo kranjske klobase pa je bilo objavljeno leta 1912 v šesti izdaji Slovenske kuharice Felicite Kalinšek. Slovenci so jo med izseljevanjem ponesli v svet in jo naredili za svetovno prepoznavno. V germanskem svetu jo poznajo pod imenom krainer würst, v angloameriškem pa kot kransky sausage. Kranjska klobasa je bila tudi v vesolju, kamor jo je ponesla astronavtka s slovenskimi koreninami Sunita L. Williams. Kje je zdaj ta kranjska klobasa, ni znano.


Kranjske klobase izdelujejo tudi v Žireh, v Mesarstvu Oblak. Melita Oblak, ki je na festivalu predstavljala domače podjetje, pravi, da je recept za kranjske klobase sicer enoten, okusi pa so lahko različni. »Prav zato smo se z veseljem udeležili tega festivala, da so obiskovalci lahko poizkusili klobase različnih proizvajalcev, torej tudi naše. Svojih živali nimamo, imamo pa stalnega dobavitelja mesa iz Prekmurja, ki skrbi za njegovo kakovost. Sicer pa izdelujemo več vrst barjenih klobas,« je povedala.

Iz Gorenjske, od koder naj bi bila torej doma kranjska klobasa, je prišlo kar veliko izdelovalcev. Na stojnici mesarstva Čadež nas je postregla Justa Čibašek, ki pravi, da je to le eden od številnih izdelkov mesarstva z Visokega blizu Kranja. Izvemo še, da uporabljajo, tudi za pripravo klobas, le slovensko meso najvišje kakovosti, pri drugih izdelkih pa gorenjsko govedino, vzrejeno na pašnikih okoliških kmetij.


Marko Dolenc prihaja s kmetije Hribar, ki je v Predosljah pri Kranju. Je sicer redno zaposlen, s kmetijo pa se ukvarja popoldne. »Spadam med manjše proizvajalce kranjskih klobas ter se strogo držim predpisane in enotne recepture,« je povedal. »Naše klobase so res dobre, morda zaradi tega, ker jih dimimo v posebnem prostoru, ki smo ga uredili prav za ta namen. Uporabljamo pa seveda bukova drva.«