Kraševec, ki je preživel kar pet vojn

Andrej Zlobec se je rodil leta 1899 v Ponikvah pri Tomaju v srcu Krasa. Njegova mladost je potekala mirno, potem pa je leta 1914 izbruhnila prva svetovna vojna. Ob njenem začetku se je zdelo, da bo kratka in da je Andrej tako ali tako premlad, da bi oblekel vojaško suknjo. Vendar so bila takšna predvidevanja račun brez krčmarja. Leta 1915 je v vojno stopila še Italija in frontna črta je potekala na Soči in prav čez Kras. Ni trajalo dolgo, ko se je tudi Andrej znašel v uniformi. Naslednja tri leta se je s svojo enoto vojskoval v Posočju in na Tirolskem. Bil je večkrat ranjen, a se je iz vojne izmazal brez trajnih posledic.



Konec morije leta 1918 pa za naše kraje še ni pomenil tudi miru. Slovenske meje v okviru nove države so bile še nedoločene in tudi Andrej se je pridružil Maistrovim borcem v borbi za severno mejo. Vojaške operacije so bile uspešne, a nato smo na plebiscitu oktobra 1920 Koroško izgubili za vedno. Andrej Zlobec se je vrnil domov na Kras, obmiroval pač ne. Vsi, ki nismo po rodu Primorci, se premalo zavedamo, kakšna katastrofa je za Slovence pomenila sklenitev Rapalske pogodbe 12. novembra 1919. Kar naenkrat smo izgubili tretjino narodnega ozemlja in si nakopali za vrat sovražne sosede, katerih osnovni cilj je bilo poitalijančenje v vojni pridobljenega ozemlja.

Nekega dne je bil Andrej Zlobec v družbi rojakov, ki so se zapletli v spor z italijanskimi uradniki. Izbruhnil je surov pretep, ki ga je prekinila šele policija, našemu Kraševcu pa je bilo kot enemu izmed sodelujočih hitro jasno, da je zanj bolje, če zbeži čez mejo v Jugoslavijo. A tudi tam mu ni bilo z rožicami postlano. Znašel se je v novi državi, ki jo je pestila huda gospodarska kriza. Star je bil dobrih dvajset let, brez šole in poklica. Ni mu preostalo drugega, kot da se je pridružil jugoslovanski vojski. Ker južna meja z Albanijo še ni bila določena, je moral Andrej že v tretjo vojno. Po Kosovu se je boril do določitve meja med državama, potem pa se je kot prostovoljec pridružil grški vojski, ki se je v Mali Aziji spopadla s Turki. Vojna se je končala z grško katastrofo, Andrej Zlobec pa je še enkrat odnesel celo glavo. Vrnil se je v Jugoslavijo, dokončal srednjo šolo in celo vojaško akademijo ter postal oficir v generalštabu. Po kapitulaciji in razsulu v aprilski vojni leta 1941 se je vrnil domov in spoznal, da imajo Italijani dober spomin – internirali so ga v Gonarsu kot možnega prekocuha. Mimogrede, v taborišču je bil zaprt tudi general Leon Rupnik, poznejši vodja slovenskega domobranstva.

Po porazu Italije se je vrnil v Ljubljano in se pridružil Osvobodilni fronti, vendar so ga Nemci zaprli. Kot po čudežu je konec druge svetovne vojne dočakal živ in zdrav. Po koncu pete vojne je bilo njegovega vojskovanja končno dovolj. Svoje spomine je s pomočjo hčerke, etnologije Dušice Kunaver, opisal v knjižni zbirki V viharju petih vojn.

Prihodnjič: Aleksandrinka Anastazija