Kraško pogorišče bo prekril hrastov gozd: Takega odziva ljudi res nismo pričakovali (FOTO )
»Z očetom sva prišla pomagat saditi drevesa, to mi je zelo všeč. Drugače tudi z nono rad delam na vrtu,« pove sedemletni Diego iz Izole, ki pa nima veliko časa za pogovor, saj se mu mudi, da bo v izkopano luknjo položil sadiko in jo obdal z zemljo, ki pa mora biti dobro poteptana. Vse naokoli tudi drugi marljivo kopljejo po majcenih otočkih zemlje, posutih med kraškim kamenjem. Če bo šlo vse po sreči, se bo tu nekega dne razrasel mogočen hrastov gozd – kot je morda nekoč že bil.
»Takega odziva ljudi res nismo pričakovali. In s kakšno vnemo pomagajo!« je bil zadovoljen Gregor Danev, direktor Zavoda za gozdove Slovenije, kjer so minuli konec tedna organizirali akcijo sajenja dreves na Cerju, razglednem vrhu na zahodnem robu kraške planote. Prijavilo se je 800 prostovoljcev; v soboto so posadili 16.000 sadik avtohtonih kraških vrst, črnike in puhastega hrasta. Dan prej so 2000 sadik posadili predstavniki podjetij, ki kot donatorji sodelujejo pri obnovi gozda po julijskem požaru na Krasu. Ta je bil največji, kar jih v Sloveniji pomnimo, in v ognju je bilo poškodovanih 2900 hektarov gozdnih površin. Škoda je ocenjena na 23 milijonov evrov.
800 prostovoljcev se je prijavilo.
Obnova narave bo trajala desetletja, vendar je država napovedala sanacijski načrt, ki naj bi ga začeli izvajati prihodnje leto z objavo razpisov za pridobitev finančnih sredstev. Kratkoročni in dolgoročni ukrepi bodo poleg pogozdovanja s sadikami in semeni obsegali tudi obnovo suhozidov, ureditev pristajališča za helikopterje, vzpostavitev vodnega vira za namene gašenja (lahko tudi namakanja) in ureditev pravih protipožarnih presek. Državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo Darij Krajčič je pred časom poudaril, da računajo tudi na pomoč prostovoljcev.
Prišla je »vsa Slovenija«
Kakšen pomen ima Kras v slovenski zavesti, se je pokazalo že pri nepreglednem številu avtomobilov, parkiranih ob cesti, ki vodi do Pomnika spomina – spomenika braniteljem slovenske zemlje v obliki utrdbe – na vrhu Cerja. Registrske tablice so bile od lokalnih goriških in sežanskih do koprskih, ljubljanskih, kranjskih, pa tudi nekaj italijanskih. Območje Cerja je gorelo že v obsežnem požaru leta 2019, in tedaj je nastala akcija Drevo za Cerje, v okviru katere so že izvedli pogozdovanje s sadikami črnega bora. Letošnji požar je minulo delo izničil, ni pa uničil dobrih namenov, ki so se v tokratni akciji še utrdili.
»Spodbudno je, da je jesensko sajenje ugodno zaradi obilice dežja, kar pomeni, da je večja verjetnost, da se bodo sadike lepo prijele,« pojasni Egon Kozorog, vodja območne enote Zavoda za Gozdove Tolmin, ki se je pri izvedbi sobotne akcije pridružil sodelavcem iz Sežane. Prostovoljce je bilo treba pravilno usmerjati, da je sajenje potekalo v enakomernih pasovih. Čeprav je po nekaterih raziskavah na Krasu nekoč domoval bukov gozd, je Kozorog prepričan, da je pomemben del zasedal tudi hrast.
Škoda je ocenjena na 23 milijonov evrov.
Črni bor, ki so ga na Krasu načrtno začeli saditi v 19. stoletju, je po njegovih besedah opravil svoje. Potem ko je prazgodovinski kraški gozd predvidoma uničil človek s sekanjem in pašo, so golo območje lahko pogozdili le s to drevesno vrsto, ki večinoma ni avtohtona. Zdaj je dovolj zemlje tudi za avtohtone listavce, ki so manj izpostavljeni požaru.
Zapestnice za drevesa
»Smo člani kluba brigadirjev iz Šentjurja, skupaj s predstavniki drugih slovenskih klubov brigadirjev nas je danes tu okoli 130,« povesta Stane Petelinšek in Janez Kukovič, ki z močno ekipo gojita duh nekdanjih delovnih brigad. Članici Planinskega društva Sežana pa sta dejali, da so se namenili posaditi 70 dreves za 70 let delovanja njihovega društva.
Takega odziva ljudi res nismo pričakovali. In s kakšno vnemo pomagajo!
»Ukvarjamo se s projektom sajenja dreves,« pove mladenič in pokaže na skupino prijateljev. »Smo Treecelet, ukvarjamo se s spletno prodajo zapestnic in izkupiček vlagamo v akcije s sajenjem dreves po svetu,« pojasni in se predstavi, da je Miha Hrovat. Njegova družina ima mizarsko delavnico in z bratom Jakom sta se odločila, da bosta tisto, kar naravi jemljeta, tudi vrnila. S svojim projektom so pomagali pri akcijah sajenja dreves v Tanzaniji, na Madagaskarju, Haitiju, v Keniji, Indoneziji, Kaliforniji in Avstraliji – kako ne bi tudi na Krasu.
