PLEMENITO
Kri je darovala že 120-krat
Med dolenjskimi krvodajalkami je rekorderka 63-letna Jelka Nilić. Tudi njen mož Miroslav je krvodajalec, kri dal 130-krat.
Odpri galerijo
Jelka daruje kri, ker jo je tudi sama potrebovala.
NOVO MESTO – »Ko sem prvič rodila, sem potrebovala kri. Porod je bil namreč rizičen, moje stanje pa kritično zaradi notranjih krvavitev, izgubila sem veliko krvi, zato mi je kri drugih rešila življenje. In takrat sem se zavezala, da bom tudi jaz krvodajalka, če mi bo le zdravje to dopuščalo,« se je mladosti spomnila 63-letna Jelka Nilić.
Rodila je mlada, pri 17 letih, in zdravnik je bil pred porodom prepričan, da bo rodila dvojčka, takrat namreč še ni bilo ultrazvoka. No, drobna Jelka je rodila krepkega dečka, težkega kar pet kilogramov. »Ko sva se z Mirom poročila, sva bila najmlajši par, jaz sem štela 17 let, za Mira pa smo morali počakati, da je postal polnoleten,« se nasmehne zgovorna in vitalna Novomeščanka, ki je že eno desetletje upokojena, upokojila se je s skoraj 40 leti delovne dobe.
Ima redko krvno skupino, AB negativno, zato je bilo po porodu kritično tudi to, da se krvi ni dobilo, a nekako so jo le našli in ji rešili življenje. »Med drugo nosečnostjo sem tudi morala dobiti kri zaradi slabokrvnosti in takrat so jo v Novo mesto pripeljali s kar treh koncev države. Ker je ta kri tako redka, me pokličejo tudi na izredno krvodajalsko akcijo, enkrat pa se je zgodilo celo, da sem dala kri iz roke v roko nekomu, ki je bil na operacijski mizi. V službo so me prišli iskat, seveda so me prej poklicali, a še danes ne vem, komu sem takrat pomagala,« se spomni Dolenjka, ki je sprva kri darovala na tri mesece, pozneje pa so zaostrili pogoje za ženske, ki lahko zdaj dajejo kri na vsake štiri mesece.
»Delala sem v Krki, tako kot mož, in tam so že takrat, tako kot danes, spodbujali krvodajalstvo, tako da ni bilo nikoli težav, če sem hotela dati kri,« pripomni, čeprav običajno ni koristila prostega dne, temveč je krvodajalstvo in delo kombinirala s popoldansko ali nočno izmeno. Tudi njen mož Miro je krvodajalec, letos je prejel priznanje za 130 odvzemov te življenjsko pomembne tekočine.
»Mož je prvič kri dal že v vojski, a je moral za osem let to dejavnost prekiniti zaradi zdravstvenih razlogov,« se spomni. Zdaj ko sta oba upokojena, imata več časa za vikend na Grčvrhu, kjer imata ob lični brunarici še sadovnjak in vrt, veselita pa se tudi družbe petih vnukov in vnukinj, skupnih sprehodov in igranja družabnih iger.
»Vsakemu bi priporočila, naj se pridruži krvodajalcem, če mu le zdravje to dopušča. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš sam potreboval kri ali jo bo potreboval kateri od tvojih domačih. To je tako kot pri humanitarstvu. Nikoli ne veš, kdaj boš sam padel v luknjo, prej kaj slabega pride kot kaj dobrega,« prida.
Jelka pravi, da se takrat, ko da kri, dobro počuti, ne le zaradi zavedanja, da bo s tem nekomu pomagala, morda celo komu rešila življenje, tudi njenemu organizmu ustreza, da ji vzamejo nekaj krvi, pravi, da se počuti 'lažja'. Sicer pa je Nilićeva med Dolenjkami rekorderka po številu odvzemov, 120 jih je že bilo, le štiri ženske so kri dale več kot stokrat, v državi pa je le ena gospa iz Kobarida, ki je večkrat sedla na stol za odvzem krvi.
Na novomeškem Centru za transfuzijsko dejavnost v Splošni bolnišnici Novo mesto so ji ob jubileju čestitali vodja Centra za transfuzijsko dejavnost Novo mesto Mojca Šimec ter Mateja Šlajkovec in Barbara Ozimek iz Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto.
Jelka daruje kri, ker jo je tudi sama potrebovala.
Rodila je mlada, pri 17 letih, in zdravnik je bil pred porodom prepričan, da bo rodila dvojčka, takrat namreč še ni bilo ultrazvoka. No, drobna Jelka je rodila krepkega dečka, težkega kar pet kilogramov. »Ko sva se z Mirom poročila, sva bila najmlajši par, jaz sem štela 17 let, za Mira pa smo morali počakati, da je postal polnoleten,« se nasmehne zgovorna in vitalna Novomeščanka, ki je že eno desetletje upokojena, upokojila se je s skoraj 40 leti delovne dobe.
Pred odvzemom še pregled pri zdravnici Mojci Šimec, ki je tudi vodja Centra za transfuzijsko dejavnost Novo mesto. FOTOgrafije: Tanja Jakše Gazvoda
Ima redko krvno skupino, AB negativno, zato je bilo po porodu kritično tudi to, da se krvi ni dobilo, a nekako so jo le našli in ji rešili življenje. »Med drugo nosečnostjo sem tudi morala dobiti kri zaradi slabokrvnosti in takrat so jo v Novo mesto pripeljali s kar treh koncev države. Ker je ta kri tako redka, me pokličejo tudi na izredno krvodajalsko akcijo, enkrat pa se je zgodilo celo, da sem dala kri iz roke v roko nekomu, ki je bil na operacijski mizi. V službo so me prišli iskat, seveda so me prej poklicali, a še danes ne vem, komu sem takrat pomagala,« se spomni Dolenjka, ki je sprva kri darovala na tri mesece, pozneje pa so zaostrili pogoje za ženske, ki lahko zdaj dajejo kri na vsake štiri mesece.
V službi spodbujali krvodajalstvo
»Delala sem v Krki, tako kot mož, in tam so že takrat, tako kot danes, spodbujali krvodajalstvo, tako da ni bilo nikoli težav, če sem hotela dati kri,« pripomni, čeprav običajno ni koristila prostega dne, temveč je krvodajalstvo in delo kombinirala s popoldansko ali nočno izmeno. Tudi njen mož Miro je krvodajalec, letos je prejel priznanje za 130 odvzemov te življenjsko pomembne tekočine.
Z Matejo Šlajkovec in Barbaro Ozimek z OZRK Novo mesto
»Mož je prvič kri dal že v vojski, a je moral za osem let to dejavnost prekiniti zaradi zdravstvenih razlogov,« se spomni. Zdaj ko sta oba upokojena, imata več časa za vikend na Grčvrhu, kjer imata ob lični brunarici še sadovnjak in vrt, veselita pa se tudi družbe petih vnukov in vnukinj, skupnih sprehodov in igranja družabnih iger.
»Vsakemu bi priporočila, naj se pridruži krvodajalcem, če mu le zdravje to dopušča. Nikoli namreč ne veš, kdaj boš sam potreboval kri ali jo bo potreboval kateri od tvojih domačih. To je tako kot pri humanitarstvu. Nikoli ne veš, kdaj boš sam padel v luknjo, prej kaj slabega pride kot kaj dobrega,« prida.
120. je sedla na stol za odvzem krvi.
Jelka pravi, da se takrat, ko da kri, dobro počuti, ne le zaradi zavedanja, da bo s tem nekomu pomagala, morda celo komu rešila življenje, tudi njenemu organizmu ustreza, da ji vzamejo nekaj krvi, pravi, da se počuti 'lažja'. Sicer pa je Nilićeva med Dolenjkami rekorderka po številu odvzemov, 120 jih je že bilo, le štiri ženske so kri dale več kot stokrat, v državi pa je le ena gospa iz Kobarida, ki je večkrat sedla na stol za odvzem krvi.
Na novomeškem Centru za transfuzijsko dejavnost v Splošni bolnišnici Novo mesto so ji ob jubileju čestitali vodja Centra za transfuzijsko dejavnost Novo mesto Mojca Šimec ter Mateja Šlajkovec in Barbara Ozimek iz Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto.
