Umori v Tekačevem: Kristijan Kamenik oproščen
Celjsko sodišče je Kristijana Kamenika še drugič oprostilo obtožb za štirikratni umor v Tekačevem.
Na celjskem sodišču se je sklenila glavna obravnava na že tretjem sojenju Kristijanu Kameniku za štirikratni umor v Tekačevem leta 1997. Tožilec Gorazd Kacijančič je v sklepni besedi vztrajal pri obtožbah za štiri kazniva dejanja umora in sodišču predlagal izrek 20 let zapora. Obramba je pričakovala oprostilno sodbo.
Zaplet s pričanjem
Sodni senat pod vodstvom sodnice Alenke Jazbinšek Žgank je na zahtevo tožilstva želel zaslišati še dve priči, eno anonimno. Do tega pa ni prišlo, saj je psihiatrično izvedensko mnenje za eno od njiju pokazalo, da ni sposobna pričanja, anonimna pa ni želela pričati, ker od tožilstva ni dobila potrebnih zagotovil o zaščiti, ki jo je zahtevala.
Ker je tožilstvo ocenilo, da za njene zahteve ni zakonskih pogojev, se je Kacijančič moral zadovoljiti z branjem njene izpovedi iz preteklosti, ki jo je nato uporabil tudi v sklepnih besedah. Med drugim je v njih omenjal dokaze, kot so sledi obuval, ki naj bi pripadale morilcu, a jih je sodišče zaradi nezakonitega načina pridobitve, tako kot še nekaj drugih, umaknilo iz sodnega spisa.
Tožilec je ob tem navedel, da je balistično izvedensko mnenje pokazalo, da so bile vse krogle izstreljene iz istega orožja. Za neverodostojno je ocenil pričanje Kamenikovih sorodnikov, ki so obtoženemu nudili alibi za čas, v katerem je prišlo do umora, prav tako trditve Kamenika, da se z umorjenim Štefanom Poharcem ni poznal, saj naj bi celo sorodniki slednjega navajali, da se je z njim srečal najmanj enkrat.
Pomembna se mu je zdela tudi izjava Jožeta Kobaleta na policiji, da sta se s Kamenikom dvakrat srečala v hotelu v Slovenskih Konjicah, prvič pred dogodkom, ko naj bi mu razlagal o vroči robi pri Rogaški Slatini, drugič pa po dogodku, ko naj bi ga spraševal, če lahko v promet spravi zlato. Nato naj bi se še enkrat srečala v zaporniški ambulanti.
Vztrajala, da očitanega ni storil
Zagovornica Kamenika Maksimiljana Kincl Mlakar pa je nasprotno menila, da je po več kot 26 letih čas, da se Kamenika dokončno oprosti, saj da več kot očitno tega, kar se mu očita, ni storil. Ob tem je prepričana, da v sodnem spisu ni nobenih materialnih ali personalnih dokazov zoper njenega klienta.
Po njenem ni zanesljive potrditve, da bi se Kamenik in Poharc poznala, pa tudi če bi se, to nikakor ne bi dokazovalo storitve kaznivega dejanja. Anonimna priča je po njenem govorila le o tistem, kar je slišala od drugih, sama pa o dogajanju v Tekačevem ne ve nič.
V zvezi z izjavami Kobaleta pa je dejala, da so njegove obtožbe navedene le v policijskem uradnem zaznamku, na podlagi katerega ni mogoče graditi sodbe, še posebno ker je pozneje pred preiskovalnim sodiščem izjavil, da o tem zaznamku ne ve ničesar. Sicer pa naj bi bil po mnenju odvetnice njegov edini motiv pri pogovoru s policisti, da mu odpravijo pripor, kar je takrat tudi dosegel.
Štirikratni umor
Kameniku so prvič sodili leta 1997, ker naj bi marca 1997 v Tekačevem ustrelil 73-letnega Štefana Poharca, njegovo 75-letno ženo Frančiško ter njuni podnajemnici, 36-letno Heleno Krušlin in njeno 17-letno hčer Viktorijo.
Decembra leta 1999 je bil za štirikratni umor obsojen na 20-letno zaporno kazen. Sodba je bila razveljavljena. Na ponovljenem sojenju je bil oproščen. Tretje sojenje bi se moralo začeti že leta 2007, kar pa se ni zgodilo, saj je vmes zaradi preprodaje mamil pristal v zaporu v tujini. Medtem je tožilstvo lani vložilo zahtevo za preiskavo še zoper enega osumljenca.
