Krka jim je dajala navdih za ustvarjanje (FOTO)

Tam ob Krki, tej naravni lepotici, leži Dvor. Svojčas je bil najbolj napredno mesto daleč naokoli, danes pa gre o njem glas po svetu zaradi družine Rezelj, ki je letos pripravila in gostila že 13. dvorske likovne dneve. »Veseli in ponosni smo, letos smo gostili že stotega različnega udeleženca, prebili smo to magično mejo, zdaj gremo na 200,« pove Rok Rezelj, ki s partnerico Suzano bdi nad dogajanjem.

»Tako lepo skrbijo za nas,« povedo umetniki v en glas. Tudi letos so ob Krki ustvarjali v mednarodni zasedbi: iz Italije sta prišla Pippo Altomare in Federica Ricca, na Dvoru sta ustvarjala tudi zakonca Draga Davitkova Erič (po rodu iz Severne Makedonije) in Milan Erič, pa Milena Gregorčič, Pavel Hrovatin, Rado Jerič, Lara Ješe, Barbara Kastelec, Alojz Konec, Brane Širca, Janez Štros, Joanna Zajac Slapničar in uradni fotograf Kranjčan Otton Zajec. »Milena Gregorčič je ves čas z nami, letos je bila trinajstič, tu je še Janez Štros, ki je pri nas ustvarjal dvanajstič, preostali so novi ali pa so prišli drugič ali tretjič.

Lara je ponosna na svoje delo.

Milan Erič si je ustvarjalni kotiček našel v senci.

Za selekcijo sta poskrbeli Milena Gregorčič in naša likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn,« pove Rok, ki nas sprejme na dvorišču. Bil je vroč četrtek, sonce je počasi padalo proti zahodu, Rok pa je prišel s poti – pripeljal je zbornik, vodnik po 13. dvorskih likovnih dnevih. In smo šli, od umetnika do umetnika.

Tur in plašč

»Fina ekipa je bila letos zbrana, dobro smo se razumeli, malce so nam nagajali le komarji in vročina. Smo pa bili vsi zelo kreativni. Sama sem pri svojih delih dodajala malce več bele, da sem se pohladila, tako vizualno kot čustveno,« nam je povedala akademska slikarka Milena Gregorčič, ki je dela predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.

Rok Rezelj z družino pozorno bdi nad dogajanjem.

»Tole delo bi izpostavila,« pa nam zaupa Lara Ješe, članica Likovnega društva Kranj, šolala se je tudi v Nemčiji, delovala pa še v Švici. Slovi po tem, da v središče zgodbe postavlja živali. »Gre za kombinirano zgodbo okolja, v katerem smo. Prvi dan smo obiskali grad Žužemberk. Ko je bil še v lasti Auerspergov, je tu živelo divje govedo tur. Zato tur, na drugi strani pa smo slišali za bitko s Turki, v kateri so domačini zmagali, vojni plen, plašč paše, pa je ostal tu. Tura sem oblekla v plašč, delo pa sem pomočila v reko Krko, ki mi je pomagala ustvariti te slapčke,« je Lara opisala, kako je ustvarjala. Vesela in hvaležna je, ker je bila povabljena na Dvor.

»Sem umetnica, ki doživlja zelo lepe in zelo težke trenutke. Taki dnevi, kot so bili na Dvoru, so češnja na torti in so zelo pomembni. So vrh ledene gore, ki je pod vodo, sestavljena pa je iz vsega, česar se ne vidi: tvorijo jo odrekanje, materialno, časovno in finančno vlaganje, predanost, energija, zaprtost za štirimi stenami. Kolonija na Dvoru pa je tista konica, zaradi katere je vse prej povedano smiselno,« Lara pove o življenju umetnice.

»Ob Krki se pojavljajo tudi ptice, opazil sem čapljo. To je ptica, ki vedno čaka na kak plen. Izdelal sem jo iz žice, našel primeren podstavek in spravil njeno senco na platno,« pa nam je svoje delo opisal Brane Širca, po izobrazbi slikar, ki pa obožuje različne tehnike in velja za izrazito angažiranega likovnega ustvarjalca, ki v svojih delih izkazuje izjemno občutljivost za družbena neravnovesja.

Rado Jerič je bil vesel, ker se je vnovič udeležil take likovne kolonije.

Cviček kot medij

»Taki dnevi, take kolonije so primerne, da spoznaš nove kraje in nove ljudi. Predvsem pa imaš na voljo dovolj časa, da lahko ustvarjaš ves čas. Če si doma, je treba kaj pospraviti in skuhati. Tu pa slikamo cel dan,« je povedal Miran Erič, slovenski akademski slikar, ilustrator in avtor animiranih filmov ter tudi redni profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

»Delo v drugačnem okolju te zapelje v nove avanture, ki jih doma ne bi počel. Na Dvoru sem ustvarjal s pomočjo razpršila in akrilnih barv. V nekem formatu sem vzpostavljal kompozicijo abstraktnih elementov, ki imajo asociacijo na neka določena figuralna izhodišča, gre za sanjski svet,« je Milan opisal svoje delo.

Na drugem koncu, v miru in tišini, je ustvarjala njegova partnerica Draga, večere pa sta izkoristila za izmenjavo izkušenj in druženje. »V mojih letih se mi je nabralo kolonij. Nekaj let se jih nisem udeleževal, sem pa vesel, da sem tu. Gostitelji so bili zelo prijazni, nekulturni so bili le komarji,« je povedal Rado Jerič, ki sebe opiše »kot zapriseženega krajinarja«. Tudi zato je ob Krki in neokrnjeni naravi v Suhi krajini izjemno užival. »Narava me premakne, pa še cviček je tu, kot neke vrste medij,« je slikovito dodal.

Različni stili in tehnike, vsa dela pa družita čas in kraj nastanka.

Raznolikost del

22-letni Kranjčan Otton Zajec je bil tretjič uradni fotograf dogajanja na Dvoru. »Tako lepo so poskrbeli za nas. Če bi lahko podelil zvezdice, bi jih bilo pet premalo,« je pohvalil dogajanje in dodal, da se je od zrelejših stanovskih kolegov in kolegic veliko naučil. »Od postavitev, komplementarnosti do kontrastov barv,« navrže nekaj tematik, ki jih je predelal ob izkušenih umetnicah in umetnikih. Dvorskim likovnim dnevom se je pridružil na pobudo priznane fotografinje, tudi rojakinje iz teh koncev Darje Štravs Tisu, ki je, mimogrede, Ottonova vzornica.

»Smo že kar veterani organizacije. Pa veseli smo, ker je tudi naša družina rasla ob teh Dvorskih likovnih dnevih,« sklene Rok. »Raznolikost nastalih likovnih del je znova dosežena. Edini okvir jim dajeta prostor in čas nastanka, s tem da je čas povsem relativna kategorija, saj se posamezni avtor oblikuje postopoma in v danem ustvarjalnem tednu le potrdi in razkrije svoj unikum,« pa je piko na i postavila likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. 

Najprej žica, potem platno

Na Dvoru