Krofe so nazadnje pojedle krave

Pust mora biti okrog ust masten, pravijo, in tega se zaveda tudi Ivanka Brodar s Hudega pri Radomljah. Poznavalci pravijo, da so njeni krofi najboljši daleč naokoli. Pri njenem delu sta ji v veliko pomoč hčerka Ivica Gradišek in vnukinja Vesna Lipoglavšek. Gre za prav neverjetno sožitje in sodelovanje treh generacij.

Ivanka Brodar se je rodila leta 1932 na manjši kmetiji v Imenjah pri Moravčah, torej bo konec aprila dopolnila 90 let. Oče je bil v službi, mati je kmetovala, pri čemer ji je od zgodnjega otroštva pomagalo pet otrok. »Že v mladosti sem si želela postati kmetica,« se spominja Ivanka. »Rada sem imela zemljo in delala na polju, posebno veselje sem imela z rožami. Želja se mi je uresničila s poroko na moževo kmetijo leta 1957. Sedem let sva pridno gospodarila na manjši kmetiji, ko jo je prevzela moževa sestra. Ostala sva praktično brez vsega in se nato zaposlila, vendar nisva nehala sanjati o svoji kmetiji. Tako sva leta 1965 kupila starejšo hišo na Hudem pri Radomljah in začela kmetovati. Sprva z najeto zemljo, pozneje pa sva jo, kolikor nama je le zaslužek omogočal, dokupovala in se na nižinski kmetiji ukvarjala s poljedelstvom in živinorejo. Imela sva krave in prašiče ter oddajala mleko. Nekaj časa sva se ukvarjala še s kozjerejo in konji.«

Doma pripravljali flancate

Brodarjevo poznajo tudi kot odlično izdelovalko dobrot s kmetije. »Rada kuham in pečem,« pravi. »Tako že od leta 1995 s sladkimi dobrotami, predvsem z različnimi vrstami potic in znamenitimi krofi, sodelujem na razstavi Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Doslej sem prejela številna priznanja, na katera sem še posebno ponosna, in upam, da dejansko odsevajo kakovost mojih dobrot.«

In kako se je vse skupaj začelo? Ko se je poročila v Krašnjo, je tam živela neka gospa, ki je zelo rada kuhala in pekla, tudi za kakšne ohceti, kar je bila včasih navada na vasi. »Delala je tudi zelo dobre krofe,« pove gospa Ivanka. »Doma jih nismo cvrli, mogoče le flancate za pusta, krofov pa skoraj še poznali nismo. Gledala sem jo, kako je zamesila testo in oblikovala krofe ter jih ocvrla. Potem sem hitro tekla domov, zamesila testo in napravila krofe, ki so bili prav lepi. Neko nedeljo je bila v Krašnji veselica in sva s to gospo pripravili veliko krofov. In takrat sem dobila to voljo, da jih še danes rada pripravljam. Tega je zdaj že več kot štirideset let.«

Pred leti je na Ptuj, kjer se predstavljajo dobrote slovenskih kmetij, spet poslala svoje potice. Obvestilo organizatorjev jo je takrat zelo razveselilo. Spet zlato priznanje za orehovo potico in ocvirkovko ter srebrno za bezgovo potico, pa ne le to, dobila je tudi priznanje znak kakovosti, kar pomeni, da je za orehovo potico že tretjič zapored prejela najvišje priznanje. Razveselila se je tudi obvestila iz Srca Slovenije iz Litije. V tem srčnem delu Slovenije je edina, ki se lahko pohvali s priznanjem, ki ga je dobila za krofe ter orehovo in bezgovo potico.

Srečanja kmetic in kmetov, ki pripravljajo dobrote slovenskih kmetij, se rada udeležuje. Tudi s svojimi sladkimi dobrotami zelo rada tekmuje. »Sprva sem dobivala bronasta in srebrna priznanja, nato so se začela zlata. Na Ptuj sem pošiljala vse vrste potic in vedno sem se vrnila s kakšnim priznanjem. To so bile orehove, makove, pehtranove, metine in kokosove potice. Potem sem poslala nekaj novega. Neko jutro, ko sem se zbudila, sem začela razmišljati, kaj naj pošljem na dobrote slovenskih kmetij. Spomnila sem se na bezeg. Njegovi cvetovi so se komaj začeli odpirati, zadišali so po vsej okolici, in sklenila sem, da bom poskusila. Da, bezgovo potico. Nikjer še nisem videla takega recepta, zato sem si kar sproti izmišljevala postopek za izdelavo. Kako so bili presenečeni! Spraševali so me, ali sem recept dobila od kakšne babice, in niti sanjalo se jim ni, da sem se kar tako lotila bezgove potice. In sem dobila zlato priznanje, naslednje leto pa so potice nekaj zamešali, pa ni šlo vse po načrtu.«

Za več kot en vlačilec

Koliko potic je spekla in koliko krofov ocvrla, ni nikoli štela. »Zelo veliko sem jih naredila, koliko natančno, pa res ne bi vedela. Krofi, koliko jih je bilo? Na noben vlačilec jih ne bi spravili, toliko jih je bilo v vseh teh letih na papirnatih pladnjih.«

Nekatere ženske, ki se preizkušajo v peki sladkih dobrot, imajo kar precej svojih skrivnosti peke in cvrtja, Ivanka pa ničesar ne skriva. »Najpomembnejša je dobra volja in moka seveda tudi. Se mi je pa že zgodilo, da se mi niso posrečili in so krave pojedle kakšnih sto krofov. V trgovini sem kupila kvas, a ni bil najboljši. Bil je bolj temen, lepo je sicer vzhajal, potem pa je padel dol. Najprej sem jih naredila kakih petdeset. Ko sem jih jemala iz olja, so bili čisto nizki, taki so bili kot šmorn, no, carski praženec. Potem sem še enkrat zamesila in razmišljala, kaj sem narobe naredila. In tudi drugič se je enako zgodilo. Šla sem v trgovino, pa so mi prijazno povedali, da je bila neka napaka v postopku priprave kvasa. No, vidite, tudi se to lahko zgodi. Pa tudi kravam niso najbolj teknili ti krofi.«