Z ZGODBO DO GOJZARJEV

Krokar jim je dal znak: Vzpnite se na očaka!

Objavljamo drugo zgodbo literarnega natečaja, v katerem lahko dobite tudi Alpinine gojzarje.
Fotografija: Tomaž Radšel z družbo pravi, da je prvič res kul občutek. FOTO: osebni arhiv
Odpri galerijo
Tomaž Radšel z družbo pravi, da je prvič res kul občutek. FOTO: osebni arhiv

LJUBLJANA – Letošnje leto je zaznamovano z 240. obletnico prvega vzpona na Triglav, na kar so še posebno ponosni v Bohinju. Da bi počastili spomin na štiri srčne može, seveda Bohinjce, ki so premagali strah in se pogumno podali v neznane višine, s čimer so se zapisali v gene vsakega od nas, so v tem letu pripravili številne dogodke.


Med njimi je veliki nagradni literarni natečaj Prvič na Triglav, ki smo se mu pridružile tudi Slovenske novice. Objavljamo drugo zgodbo in vse bralke in bralce vabimo k sodelovanju. 
 

Tomaž Radšel: Zamuda za argentinsko žlahto


Po Špiku so močno narasle ambicije. Samozavest se je dvignila, v nogah je bila dobra kondicija, korak je bil trden, predvsem pa so bile misli čiste in jasne. Prihajal je avgust, zato mi je bilo jasno, da ne smem več oklevati. Treba bo gor in končno osvojiti najvišjo goro Slovenije. Vsa moja argentinska žlahta je bila že gor, jaz, ki sem praktično rojen pod hribi, pa še ne!

Lahko bi šli na Jošta, je rekel Rekec. O jebemti Jošta, mi gremo na Očaka. Mi smo gorniki, pravi gorniki, mi nismo popoldanski planinci z zobotrebci v ustih! Planinci hodijo na Jošta pa kranjske hipurke, lokalni playboji in jedci. Pa seveda Karl! Mi pa gremo na Triglav, jutri ob štirih zjutraj štartamo in ob pol šestih jo že mahamo iz Vrat. Janez tretjič, Raco prvič in jaz prvič.

Kwa, a to je Severna triglavska stena? Ja, to je Severna triglavska stena, je rekel Janez. To je to! U jebemti – in tisto je najbrž Čopov steber. Tisti legendarni osrednji steber, katerega so skušali preplezati mnogi izkušeni plezalci, toda prvemu je uspelo Joži Čopu. Tako je v tistih časih premagal številne nemške plezalce, ki so se hoteli na slovenski zemlji kititi s to lovoriko. Je imel pa veliko lovorik tudi pri nežnejšem spolu, toda nikoli v steni. Čop je res spoštoval te stene in naše gore.

Tok dobrih bejb, kot jih je v Julijcih, jih pa ni nikjer, sem prijavil okoli šestih zjutraj, ko smo se vzpenjali proti Triglavu. In smo se režali. Imel sem prav: kajti samo v Julijskih Alpah srečaš pametne in očesu všečne blondinke. Po Karavankah itak hodijo predvsem samo planinci in planinke, ki najbolj uživajo ob zavetju harmonike, sadjevca in debat, kje je kdo nabral največ užitnih gob. V Kamniško-Savinjskih Alpah sicer najdeš prave gornike, toda ti so povsem drug primer. Veliko je ekstremistov, ki rinejo samo naravnost gor, in ko te prehiti tak model, imaš občutek, da je pred teboj tank na dveh nogah. So pa tudi takšni, ki v enem dnevu trikrat dosežejo Kamniško sedlo ali pa petkrat Češko kočo.

V glavnem, mi smo hodili proti Triglavu in Raco se je zagozdil v navpičnem kaminu, tako da je skoraj odfrčal par metrov dol. Tudi jaz sem imel velike probleme s težo nahrbtnika, kajti poleg petih sendvičev sem imel s sabo še štiri litre vode, tri red bulle, pločevinki piva, politanke, čokoladne piškote, energijske ploščice, banane ... Ko je Janez videl te najine probleme, je prekinil ekspedicijo: Prekleta šalabajzerja, ustavita se in pojejta te zagamane sendviče. Seveda, Janez je šel tretjič gor in je vedel, da za en dan ne potrebuješ veliko – meh vode, energijske ploščice, čokolado in dober štos za dobro voljo. In sva na Triglavskih podih lepo malicala ter praznila ruzake. Mnogo lažji na hrbtu in močnejši v sebi smo se odpravili naprej. In glej ga, zlomka, kar naenkrat – Kredarica. Sicer je bilo vse v megli, ampak razpoloženje je bilo zelo prešerno.

Tako sem dobre volje vstopal v Triglavski dom na Kredarici. Nato se je začelo čakanje. Duhamorno čakanje. Čakali smo na klic gore. Vedno te mora gora poklicati, šele takrat si pripravljen na vrh. Pol ure smo čakali in nič. Čakali smo na znak, da krenemo s Kredarice proti vrhu. Hm … In nato je prišel signal; bil je to zelo čustven trenutek: Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan – so zapeli upokojenci iz pevskega zbora v sosednji sobi. Ali je to znak? Ne vem, nisem bil čisto prepričan! Še nekaj mora biti, zaboga! Zatem so se oblaki v hipu razkadili, da se je videlo do Malega Triglava in potem je črn krokar počasi preletel obzorje. Nato je v hipu obrnil glavo ter pogledal proti nam, ki smo rahlo zaskrbljeno gledali skozi okno. To je znak. To je znak! Hvala oblaki, da ste šli stran, hvala krokar, da si sporočil! Okej, gora je pripravljena. Triglav kliče. Gremo na vrh. Juhuhu. Končno, stari! In smo šli na vrh.

Tako sem se v sredo, petega avgusta 2009, deset minut pred dvanajsto dotaknil Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Bilo mi je prvič! Res kul občutek.

Predstavitvene informacije

Komentarji:

Predstavitvene informacije