Krsto za maršala Tita je krasil v strogi tajnosti

»Malo potolčemo, izravnamo, obrnemo, spajkamo z ognjem, pa nekaj že nastane,« je 71-letni kovinopasar Janez Vidic z Dol pri Krašcah hudomušno odgovoril na naše vprašanje, koliko dela je potrebno za eno medeninasto posodo ali za kelih, iz katerega pijejo duhovniki pri maši. V resnici seveda ni tako preprosto. Kovinopasarstvo je pri nas po zaslugi strategije države izumrl, a v zadnjem času močno iskan poklic.

Opremljali so potniško križarko

»Pri meni se je oglasil neki mladenič in me prosil, ali bi mu pokazal nekaj osnovnih prijemov. Nikoli nisem skrival svojega znanja, in šla sva lepo po vrsti. Priprava dela, koncept, kaj bova naredila. Opazil sem, da je po nekaj urah postal malce osupel, potem je le vprašal: 'Kaj, a tako dolgo to traja?' Domišljal si je, da lahko vrtnico izdelaš v pol ure. Mladi nimajo potrpljenja,« pravi mojster Vidic, ki je nesojenemu vajencu dobronamerno namignil: »Z rokami ne boš nikoli obogatel. Če si prišel z mislijo, da boš na hitro pokasiral, potem pozabi.«


Kovinopasarji so mojstri, ki izdelujejo zlate kelihe in bleščeče monštrance za cerkveni tabernakelj, pa vse svetlikajoče se okrasje na lesenih ograjah kakšne potniške ladje, okrasne kljuke in ročice, svečnike, pepelnike, tudi srebrne namizne skrinjice. S turistične ladje se spomnim lepih mahagonijevih vrat, ki so vodila na hodnik s sobami. Zgoraj okroglo mornarsko okno, zarobljeno s pozlačeno medenino. Spodaj na višini kakih 80 centimetrov pa še eno, zlato okrašeno okence, skozi katero so kukali otroci. Vidic se je za kovinopasarja izučil leta 1963. Najprej je delal v Ljubljani v pasarskem podjetju Tamis, kjer so izdelovali opremo za ladje.

Tam je doživel kar nekaj filmskih zgodb. »Spomnim se, kako smo v podjetju po načrtih izdelali opremo za bogato potniško ladjo, ki so jo zgradili na Finskem. Potem je izplula in začelo se je testiranje na morju. Istočasno smo mi montirali opremo, jedilnico, sobe, 400 kvadratnih metrov veliko knjižnico.«

Molčal celo pred ženo

Najbolj skrivnostno zgodbo pa je doživel januarja 1980, ko je k njemu pristopil direktor podjetja in mu rekel: »Poslušaj, pri tebi se bo oglasil en gospod in te nekaj prosil. Uredi, kot bo želel!«
»Čez dva dni je res prišel k meni gospod iz notranje uprave. Ni kaj preveč govoril, iz žepa je potegnil velik kovanec z jugoslovanskim grbom in vprašal: 'Lahko to izdelate reliefno v izmeri 20 x 20 centimetrov?'« Dejal sem, da lahko, on pa: 'Dobro, pokličite ko boste imeli pripravljeno.'«


Vidic je zlati grb izdeloval nekaj dni in nato poklical neznanca, ki mu je rekel: »Prinesite pokazat. Več glav je pogledalo grb, nato me je možakar odpeljal na Žale. Takrat sem vedel, za kaj gre. Peljali so me v sobo, kjer je bilo zloženih sedem krst. Šest od teh bolj kičastih, bi rekel v ameriškem slogu, a ena med njimi malce svetlejša, gladka, hrastova.«
Naročili so mu, naj slednjo okrasi z zlatim trakom, izdela in pripne ročaje ter seveda grb. »Ko sem imel pripravljeno, sem vse skupaj montiral ves dan, do enih ponoči. Možakar je bil prijazen in me je peljal domov ter naročil: »Nikjer nisi bil, nič delal, nič videl, nič slišal.«
Ženi Ivanki je doma povedal le, da imajo v firmi nujno delo, da je krasil in opremil krsto za maršala Tita, ji je razkril šele, ko je bilo že vsem jasno, da se jugoslovanska zgodba končuje. »A do konca nisem bil prepričan, ali ga bodo res nesli v moji krsti. Večino časa je bila prekrita z zastavo, ko so jo nesli na vlak, pa sem videl in si rekel: 'Da, to je moje delo.'« Kovinopasarjev zares primanjkuje. Svet nori z investicijami, ladje se gradijo kot še nikoli, ker še nikoli ni bilo toliko denarja na svetu kot danes. »Če bi bil mlajši ... Zdaj pa preživim v delavnici nekaj ur na dan. V glavnem dopoldne do kosila.«

Pred meseci je izdelal kelih za novomašnika v Moravčah, zatem se je pri njem oglasil direktor nekega ljubljanskega podjetja, potreboval je medeninaste, kromirane zarobe za prestižne vitrine. »Ko je izvedel, je bil v eni uri pri meni.« Zadnji veliki projekt je bil star lestenec za cerkev na Ugljanu. Tamkajšnji župnik je Janezovega znanca vprašal, ali pozna koga, ki bi mu popravil star lestenec, sicer ga bo vrgel v smeti. Prijatelj ga je prinesel v delavnico. Vidic je lestenec s premerom dveh metrov restavriral mesec in pol. Župnik na Ugljanu ni mogel verjeti svojim očem, da se ga lahko tako prenovi, takšno delo bi na Dunaju stalo od 20.000 do 30.000 evrov.

Janez Vidic nam je za konec v delavnici prikazal nekaj osnovnih faz kovinopasarskega procesa. Videli smo, kako z ognjem zlepi dva kosa, s kladivcem oblikuje list vrtnice, na modelu zariše in obreže baker. »Tako kot za vsak drug poklic potrebujete deset let, da obvladate. Sicer pa se učite vse življenje.«