ŽGANJEKUHA
Kurila pod kotlom, da je priteklo žganje
Mojstra žganjekuhe sta prikazala star običaj. Curek mora teči enakomerno kot igla.
Odpri galerijo
Dejan Celec in Martin Kociper
Občina Odranci je pred leti v projektu Turistična in kulturna infrastruktura v Odrancih postavila muzej žganjekuhe. Ta je zrasel ob potoku Črnec v Centru kulturne dediščine. Notranje stene so obzidane s staro opeko, pokrit pa je z rženo slamo. V notranjosti sta dva kotla za žganjekuho, miza in stoli; shranjene so tudi lesene posode za hlajenje žganja. V žganjarni ni elektrike, tako kot je bilo nekoč. Starejši zidani kotel s prostornino 50 litrov ima bolj muzejsko vrednost, za žganjekuho pa se uporablja 80-litrski novejši, v katerem se kuha predvsem v jesensko-zimskem času.
Ob obisku sta mojstra kuhala žganje iz tropin za društvene in druge potrebe, na koncu jima ga je nakapljalo okrog 25 litrov. Žganja ne prodajajo, ampak ga porabijo za društvene prireditve in dogodke. Mojstra žganjekuhe sta na slikovit način prikazala star običaj. Najpomembnejšo vlogo pri tem ima Dejan Celec, upravitelj muzeja, ki je v Društvu vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper.
Potem ko sta pod kotlom zakurila z drvmi, sta vanj položila tropine od grozdja. Ves čas je treba kuriti in paziti, da se ne prežge. Najprej priteče plaviš, ta se potem shrani; na koncu se kotel z vodo opere in plaviš dajo še enkrat v kotel; takrat se skuha žganje. Zelo je pomembno enakomerno kurjenje, ognja ne sme biti preveč ali premalo, pri čemer mora curek žganja enakomerno teči kot igla, kot pravi strokovna prispodoba.
Kot sta povedala mojstra, se ves odpad od rdečega grozdja izključno nameni za žganjekuho. Obiskovalci, ki so si ogledali prikaz tega običaja, so lahko žganje tudi poskusili.
Prikaz žganjekuhe, kot so to nekoč počeli naši dedki, imajo v muzeju dvakrat na leto. Pred vhodom pa vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico s šilcem. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho Ivan Kavaš, ki je najdlje vztrajal, zato so njemu v spomin v muzeju ostali nekateri predmeti.
Pred muzejem žganjekuhe stoji iz lesa izdelana maskota.
Ob obisku sta mojstra kuhala žganje iz tropin za društvene in druge potrebe, na koncu jima ga je nakapljalo okrog 25 litrov. Žganja ne prodajajo, ampak ga porabijo za društvene prireditve in dogodke. Mojstra žganjekuhe sta na slikovit način prikazala star običaj. Najpomembnejšo vlogo pri tem ima Dejan Celec, upravitelj muzeja, ki je v Društvu vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper.
Potem ko sta pod kotlom zakurila z drvmi, sta vanj položila tropine od grozdja. Ves čas je treba kuriti in paziti, da se ne prežge. Najprej priteče plaviš, ta se potem shrani; na koncu se kotel z vodo opere in plaviš dajo še enkrat v kotel; takrat se skuha žganje. Zelo je pomembno enakomerno kurjenje, ognja ne sme biti preveč ali premalo, pri čemer mora curek žganja enakomerno teči kot igla, kot pravi strokovna prispodoba.
Kot sta povedala mojstra, se ves odpad od rdečega grozdja izključno nameni za žganjekuho. Obiskovalci, ki so si ogledali prikaz tega običaja, so lahko žganje tudi poskusili.
Prikaz običaja, kot so to nekoč počeli naši dedki, imajo v muzeju dvakrat na leto.
Prikaz žganjekuhe, kot so to nekoč počeli naši dedki, imajo v muzeju dvakrat na leto. Pred vhodom pa vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico s šilcem. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho Ivan Kavaš, ki je najdlje vztrajal, zato so njemu v spomin v muzeju ostali nekateri predmeti.
