Lan sejejo za platno in potico

Praznik trenja in predenja lanu ter praznik okusov, ki so ju minuli torek popoldne pripravili člani in članice Turističnega društva Škofljica na dvorcu Lisičje blizu Lanišča, so povezali še z občinskim praznikom. Občina Škofljica ga uradno praznuje 1. septembra, to pa je bila tudi priložnost za prijetno druženje občanov, ki so napolnili atrij.

O dvorcu, ki je zdaj že nekaj časa v lasti občine Škofljica in ga je delno lepo obnovila, je veliko zanimivosti nanizala baronica Marija Luisa: »Zgrajen je bil v obdobju, ko so se na našem območju dogajali premiki. Srednji vek se je poslavljal, prišla je renesansa. Dvorec je v prvi polovici 16. stoletja sezidal Pankracij pl. Baričevič. Njegov drugi lastnik je bil Ivan Khiessl, po letu 1587 pa je grad prenovil Lenart Merharič, čigar dediči so bili tudi lastniki sosednjega dvorca Ganjiče. V nadaljevanju je še nekajkrat zamenjal lastnike. Ob koncu druge svetovne vojne so ga zasedli domobranci, po vojni pa so se v njem naselile družine delavcev iz bližnjega rudnika barita. Grad z dragoceno opremo je bil po vojni postopno izropan. V njem se je v 50. letih naselila jugoslovanska vojska. Od konca 60. let je približno dve desetletji sameval, dokler ga ni prevzel Arhiv Slovenije in ga prodal Občini Škofljica.«

Belokranjci jim niso vsega povedali

Sicer pa so najprej pripravili kulturni program, župan Ivan Jordan je zaslužnim društvom podelil občinska priznanja, med drugim Čotovim pevkam ter prostovoljkam in prostovoljcem iz Društva upokojencev Škofljica, ki zelo aktivno sodelujejo v programu Starejši za starejše.

V programu nas je z zvoki citer pobožala Tanja Zalokar, ki je zaigrala nekaj lepih melodij, celo takih, da so ob uglašenih strunah mnogi tudi zapeli. Zapela in zaigrala sta tudi Metka in Matija, duet, ki se predstavlja z imenom Bosa noga, predvsem zaradi glasbene zvrsti bossa nova, ki je pogosto v programu njunih glasbenih točk.

Ob praznovanju smo lahko spoznali postopek pridelave lanu, predvsem tiste dele, ki so aktualni prav v tem obdobju: trenje, česanje in predenje. Največ zaslug, da se v občini Škofljica spet pojavlja lan, imata Ivanka in Janez Skubic. »V želji, da bi obudil tisočletno tradicijo domačega kraja, sem začel pridelovati in predelovati lan,« pravi Janez. »Prihajam namreč iz vasi, ki ima ime po lanu, iz Lanišča. Nekoč so imeli pri vsaki hiši kolovrat in trlice, statve so bile redkejše. Da so se lahko oblekli, so sejali lan. Leta 2008 smo vaščani ob praznovanju 780. obletnice prve pisne omembe kraja Lanišče posejali lan. Potem smo šli na ekskurzijo v Belo krajino, a vseh skrivnosti pridelave in obdelave lanu nam niso razkrili. Začeli smo tako rekoč iz nič, k sreči je bila že prva letina dobra. Veliko trdne volje smo imeli in smo se z veseljem poglobili v delo.«



Poleg njiju ima za oživitev lanarstva v občini Škofljica nedvomno veliko zaslug tudi Olga Marguč, ki zna lan imenitno uporabiti na več načinov, med drugim v kulinariki. Njena potica z lanom je naravnost odlična in si zasluži vse priznanje. »Zelo dobro poznam tudi zdravilne učinke lanu, prav tako pa vse faze obdelave od zrna do platna,« je povedala Margučeva. »Lani je občina izdala mojo drobno knjižico z naslovom Lan vsak dan, kjer je na kratko opisano vse o tej zanimivi rastlini.«



Lan je kar zahteven, saj je za pot od zrna do platna potrebnih kar 18 različnih opravil. Z njim je veliko dela, pravijo tisti, ki so ga v okolici Lanišča posejali in se v začetku junija razveselili nežnih, modrih cvetov. Janez Skubic opravila v zvezi z lanom pospremi z besedami: »Lan je lan, z njim je dela leto in dan.« Omenja pa ga že Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik: »Terice pogačo, potico jedo, lanovi Slovencem cekine neso.«

Manjkale niso niti lisičke

Obiskovalci nenavadnega praznovanja so po prijetnem programu in vmesni neprijazni plohi le dočakali še tisti del, ki so ga v Turističnem društvu Škofljica poimenovali praznik okusov. Tega so pripravili v sodelovanju z nekaterimi ponudniki iz njihove občine, to so gostilnica Orle, gostilna Čot, lePotica in Mesarstvo Blatnik, za dober kruh, tudi za čabato s trenutno aktualnimi lisičkami, pa je poskrbel Jože Senegačnik iz Smrjen pri Škofljici. Vino je prijazno točil Marjan Čučkin s kmetije Ruskovi s Klanca pri Škofljici, medtem ko je za brezalkoholni del in sladkarije poskrbela njegova žena Matejka Čučkin Petrič s hčerko Hano.

Lačne in sladkosnedne oči so se napasle pri mizi priznane gostilne Čot s Pijave Gorice, kjer je za vse možne piškote, kifeljčke in še kaj poskrbela Dragica Bolha, njen mož Franc pa za tekoče zadeve. Med drugim smo ga pobarali glede znamenitih krofov. »Zdaj seveda ni čas zanje, okrog pusta pa imamo dolge vrste, saj mnogi čakajo, da jih naše kuharice ocvrejo, in gredo še topli od nas,« je dejal.

Ob sladkarijah ne smemo mimo Janje Štrumbelj ter njene lePotice in lePotičk, ki so postale tako priljubljene, da so dobile prvo nagrado v izboru prehranskih spominkov osrednjeslovenske regije. Pa ne le to, Štrumbljeva bo v prihodnjem letu lahko sodelovala na evropskem natečaju za izbor najboljših kulinaričnih in gastronomskih spominkov in se tako predstavila vsej Evropi.