PRI BELEM KONJIČKU
Lastnica hotela ukradla srce glavnemu natakarju (FOTO)
Imenitna veseloigra Pri belem konjičku navdušuje na 21. festivalu na Studencu.
Odpri galerijo
Še dolgo v noč je minuli petek odmevalo ploskanje kot priznanje za imenitno izvedbo letošnje osrednje gledališke predstave 21. poletnega kulturnega festivala na Studencu.
Tokrat je več kot 60 pevcev, igralcev in glasbenikov ter še kakšnih 40 drugih sodelavcev Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan uprizorilo veseloigro s petjem Pri belem konjičku v priredbi in režiji Lojzeta Stražarja, tudi predsednika omenjenega društva. Imenitno, navdušujoče, veličastno in enkratno je bilo slišati, ko so se igralci, pevci in glasbeniki ter številni sodelujoči priklonili nabito polnemu avditoriju gledališča na Studencu.
»Veseloigro s petjem Pri belem konjičku sta napisala Oskar Blumenthal in Gustav Kadelburg,« nam je povedal Lojze Stražar. »Komična predstava je bila večkrat uprizorjena. Izvajala so jo tako poklicna gledališča kot manjši odri, da je le bila gledališka skupina dovolj številna in močna za tako množično in sorazmerno zahtevno predstavo. Dramsko besedilo je iz nemškega jezika v slovenščino prevedel Josip Mazi, doma iz Žirov na Gorenjskem. V predstavo smo vključili več solističnih in zborovskih vložkov, besedila pesmi so napisana na novo in so delo Bernarda Miklavca, uglasbil jih je Slavko Avsenik ml.«
Priredba postavlja dogajanje v prelepi Bohinj, dodaja Stražar: »Lastnica hotela Meta Klinar je vdova in nadvse primerna za ženitev, ne nazadnje bi potrebovala pomoč pri zahtevnem vodenju poslov. Nabralo se je že kar nekaj snubcev, a jih je zavrnila, saj njeno srce hrepeni po postavnem in prikupnem advokatu dr. Kovaču, ki že več let prihaja na počitniški oddih v Metin hotel. Več pa ne smemo povedati, razplet bodo obiskovalci videli na našem odru. Veseloigra s petjem bo razveselila ljubitelje ljudske dramatike, še posebno vse, ki imajo radi petje, tega v predstavi ob živi spremljavi glasbenikov ne manjka.«
V glavnih vlogah nastopajo priznani pevci in igralci ter zbor pod vodstvom zborovodje Karla Leskovca, sestavljen iz okoliških pevk in pevcev ter članov in članic kamniškega zbora Šutna. Pia Brodnik igra in poje osrednjo žensko vlogo, lastnico hotela Pri belem konjičku: »Letos je moje 21. leto, odkar sodelujem s KD Miran Jarc na prireditvah in v gledaliških predstavah. Ker smo zaradi omejitev začeli vaje relativno pozno, jih je bilo manj. Zadnji teden pred premiero je bilo res malo več pravega adrenalina, kot vedno, treme pa ne.
Celotna ekipa je krasna, delali smo z velikim entuziazmom in veseljem, da smo spet na tem velikem odru. Je nekaj novih obrazov, ki so prvič na odru in zato je še toliko bolj zanimivo za gledalce. Srčno upamo, da bomo spet napolnili to veliko gledališče in da bodo obiskovalci lahko za dobri dve uri pozabili na težko obdobje, ki je za nami. Gledališče je pripravljeno, scena je bogata in prava paša za oči, kostumi živobarvni, glasba pa se izvaja v živo.«
Zanima nas, kako je doživljala vlogo lastnice hotela. »Vloga Mete, šefinje hotela Pri belem konjičku, je hvaležna,« nam je povedala Brodnikova. »Daje mi veliko svobode pri njenem oblikovanju. Po eni strani je stroga, nepopustljiva, nedostopna, odločna, po drugi prijazna, vesela, polna energije, predvsem pa izžareva odgovornost do svojih gostov. Ker je po pokojnem možu prevzela hotel, ga želi dobro voditi, zato svoje uslužbence zelo priganja, še posebno prvega natakarja, ki je vanjo tudi zagledan.«
Med glavnimi moškimi liki tudi tokrat izstopa Jure Sešek, sicer stalni gost studenškega odra. Pred začetkom ga sprašujemo o tremi. »Zdi se mi, da je treme toliko kot po navadi,« odgovarja bradati Jure. »Veselja je pa malo več. Saj smo res čakali na to, da bomo spet lahko stopili na oder, da se bomo lahko družili med seboj in z gledalci.«
In kako ocenjuje sodelovanje z režiserjem? »Lojze Stražar je s svojimi bogatimi izkušnjami, mnogimi uspehi v svetu ljubiteljskega gledališča gotovo pravi za to, da modro izbere. Vedno znova se mi zdi zahtevno izbrati pravo delo. Za ansambel, ki mu je na voljo, za gledalce, ki prihajajo v naše gledališče. Igre s petjem v zadnjih letih res postajajo tisto, kar gledalci morda tudi pričakujejo. Hudomušnemu besedilu, lahkotnim zapletom in iskrivim dialogom je dodana izvrstna avtorska glasba Slavka Avsenika ml. Slavko je res mojster! Mislim, da je igra s petjem dober izbor. Slovenci imamo pač oboje radi: igro in pesem. Dodajamo še veselje, prelepo sceno, občutek domačnosti ... in upanje na poln teater.«
Jure Sešek kot prvi natakar Žan? »Besedilo pravi, da se prvi natakar zaveda, da je odgovoren za vse, kar se godi v hotelu. Na drugem mestu pa izpove, da bi dal vse na tem svetu, če bi ga le ljubila ... No, ne smem izdati vsega. Za ljubezen gre. Seveda! Lik nima kakih izrazitih posebnosti. Želel sem mu dati pravo mero dostojanstva, nekaj ljubezenske zmedenosti, košček jeze, del prijaznosti ... Včasih, pravi režiser, sem s katero od omenjenih lastnosti pretiraval, drugič malo pozabil nanjo. Prav zato like ustvarjamo skupaj. Upam, da smo gospoda Žana oblikovali tako, da bodo ob koncu z njim veseli tudi gledalci.«
Tokrat je več kot 60 pevcev, igralcev in glasbenikov ter še kakšnih 40 drugih sodelavcev Kulturnega društva Miran Jarc Škocjan uprizorilo veseloigro s petjem Pri belem konjičku v priredbi in režiji Lojzeta Stražarja, tudi predsednika omenjenega društva. Imenitno, navdušujoče, veličastno in enkratno je bilo slišati, ko so se igralci, pevci in glasbeniki ter številni sodelujoči priklonili nabito polnemu avditoriju gledališča na Studencu.
Zgodba je postavljena v Bohinj
»Veseloigro s petjem Pri belem konjičku sta napisala Oskar Blumenthal in Gustav Kadelburg,« nam je povedal Lojze Stražar. »Komična predstava je bila večkrat uprizorjena. Izvajala so jo tako poklicna gledališča kot manjši odri, da je le bila gledališka skupina dovolj številna in močna za tako množično in sorazmerno zahtevno predstavo. Dramsko besedilo je iz nemškega jezika v slovenščino prevedel Josip Mazi, doma iz Žirov na Gorenjskem. V predstavo smo vključili več solističnih in zborovskih vložkov, besedila pesmi so napisana na novo in so delo Bernarda Miklavca, uglasbil jih je Slavko Avsenik ml.«
Priredba postavlja dogajanje v prelepi Bohinj, dodaja Stražar: »Lastnica hotela Meta Klinar je vdova in nadvse primerna za ženitev, ne nazadnje bi potrebovala pomoč pri zahtevnem vodenju poslov. Nabralo se je že kar nekaj snubcev, a jih je zavrnila, saj njeno srce hrepeni po postavnem in prikupnem advokatu dr. Kovaču, ki že več let prihaja na počitniški oddih v Metin hotel. Več pa ne smemo povedati, razplet bodo obiskovalci videli na našem odru. Veseloigra s petjem bo razveselila ljubitelje ljudske dramatike, še posebno vse, ki imajo radi petje, tega v predstavi ob živi spremljavi glasbenikov ne manjka.«
Pestra igralsko-pevska zasedba
V glavnih vlogah nastopajo priznani pevci in igralci ter zbor pod vodstvom zborovodje Karla Leskovca, sestavljen iz okoliških pevk in pevcev ter članov in članic kamniškega zbora Šutna. Pia Brodnik igra in poje osrednjo žensko vlogo, lastnico hotela Pri belem konjičku: »Letos je moje 21. leto, odkar sodelujem s KD Miran Jarc na prireditvah in v gledaliških predstavah. Ker smo zaradi omejitev začeli vaje relativno pozno, jih je bilo manj. Zadnji teden pred premiero je bilo res malo več pravega adrenalina, kot vedno, treme pa ne.
Celotna ekipa je krasna, delali smo z velikim entuziazmom in veseljem, da smo spet na tem velikem odru. Je nekaj novih obrazov, ki so prvič na odru in zato je še toliko bolj zanimivo za gledalce. Srčno upamo, da bomo spet napolnili to veliko gledališče in da bodo obiskovalci lahko za dobri dve uri pozabili na težko obdobje, ki je za nami. Gledališče je pripravljeno, scena je bogata in prava paša za oči, kostumi živobarvni, glasba pa se izvaja v živo.«
Zanima nas, kako je doživljala vlogo lastnice hotela. »Vloga Mete, šefinje hotela Pri belem konjičku, je hvaležna,« nam je povedala Brodnikova. »Daje mi veliko svobode pri njenem oblikovanju. Po eni strani je stroga, nepopustljiva, nedostopna, odločna, po drugi prijazna, vesela, polna energije, predvsem pa izžareva odgovornost do svojih gostov. Ker je po pokojnem možu prevzela hotel, ga želi dobro voditi, zato svoje uslužbence zelo priganja, še posebno prvega natakarja, ki je vanjo tudi zagledan.«
Nekaj treme, veliko veselja
Med glavnimi moškimi liki tudi tokrat izstopa Jure Sešek, sicer stalni gost studenškega odra. Pred začetkom ga sprašujemo o tremi. »Zdi se mi, da je treme toliko kot po navadi,« odgovarja bradati Jure. »Veselja je pa malo več. Saj smo res čakali na to, da bomo spet lahko stopili na oder, da se bomo lahko družili med seboj in z gledalci.«
In kako ocenjuje sodelovanje z režiserjem? »Lojze Stražar je s svojimi bogatimi izkušnjami, mnogimi uspehi v svetu ljubiteljskega gledališča gotovo pravi za to, da modro izbere. Vedno znova se mi zdi zahtevno izbrati pravo delo. Za ansambel, ki mu je na voljo, za gledalce, ki prihajajo v naše gledališče. Igre s petjem v zadnjih letih res postajajo tisto, kar gledalci morda tudi pričakujejo. Hudomušnemu besedilu, lahkotnim zapletom in iskrivim dialogom je dodana izvrstna avtorska glasba Slavka Avsenika ml. Slavko je res mojster! Mislim, da je igra s petjem dober izbor. Slovenci imamo pač oboje radi: igro in pesem. Dodajamo še veselje, prelepo sceno, občutek domačnosti ... in upanje na poln teater.«
Še 10 ponovitevPo treh odigranih predstavah bodo ponovitve še v petek, 30. julija, soboto, 31. julija, nedeljo, 1. avgusta, četrtek, 5. avgusta, petek, 6. avgusta, soboto, 7. avgusta, četrtek, 12. avgusta, petek, 13. avgusta, nedeljo, 15. avgusta, in petek, 20. avgusta.
Jure Sešek kot prvi natakar Žan? »Besedilo pravi, da se prvi natakar zaveda, da je odgovoren za vse, kar se godi v hotelu. Na drugem mestu pa izpove, da bi dal vse na tem svetu, če bi ga le ljubila ... No, ne smem izdati vsega. Za ljubezen gre. Seveda! Lik nima kakih izrazitih posebnosti. Želel sem mu dati pravo mero dostojanstva, nekaj ljubezenske zmedenosti, košček jeze, del prijaznosti ... Včasih, pravi režiser, sem s katero od omenjenih lastnosti pretiraval, drugič malo pozabil nanjo. Prav zato like ustvarjamo skupaj. Upam, da smo gospoda Žana oblikovali tako, da bodo ob koncu z njim veseli tudi gledalci.«