PARK
Lastnikom prinašal nesrečo
Miramarski park pri Trstu je najlepši zvečer, ko se dnevni vrvež umiri in začne zahajajoče sonce risati prizore, ki se jih čez dan ne vidi.
Odpri galerijo
Gradič – casteletto
Habsburški nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan, mlajši brat cesarja Franca Jožefa I., je začel kot poveljnik habsburške mornarice iskati rezidenco v bližini svetovljanskega Trsta. Prostor zanjo naj bi našel, ko je nekega dne spomladi 1855 dobil zavetje pred viharjem pri slovenski ribiški družini Daneu v Grljanskem zalivu.
Zasebnost in mir si je zagotovil z nakupom obsežnega zemljišča nad rtom. Zgornji del je postopoma spremenil v 22 ha velik park z eksotičnim rastlinjem, zaliv, kjer so prej ribarili in pristajali slovenski deblaki, čupe, pa je s pomolom z morske strani zaprl in spremenil v zaveten pristan.
Maksimilijan se je z ženo Šarlota Belgijsko v še nedokončani dvorec s pročeljem iz belega istrskega kamna preselil za božič 1860. Prej sta živela v najeti vili v Trstu in v castelettu, gradiču v parku. Končana je bila zunanjščina dvorca, zamišljena v različna starejša arhitekturna obdobja povezujočem slogu, v notranjosti pa samo sobane v pritličju. Nadstropje z reprezentativnimi prostori in mansardo za služinčad so še gradili – tako hitro, kolikor so dopuščala sredstva. Teh sicer niti cesarjev brat ni imel na pretek.
Nadvojvoda ni dočakal konca del – spomladi 1864 je sprejel ponudbo, da postane mehiški cesar. Od tam je pošiljal navodila, kako naj končajo to in ono, a v Miramar so na krovu Novare, s katero je odplul, vrnili le še njegove posmrtne ostanke. Pol leta potem, ko ga je 19. junija 1867 vodja upornikov Benito Juarez – kljub zahtevam in prošnjam iz Evrope, naj mu prizanese – postavil pred strelski vod.
Bivanje v Miramaru je tudi večini poznejših lastnikov in obiskovalcev prineslo nesrečo. Po Maksimilijanu in Šarloti niti cesarica Elizabeta, prestolonaslednik Rudolf, bavarski kralj Ludvik II. in nadvojvoda Ferdinand niso končali naravne smrti. Nadvojvoda Ferdinand z ženo Sofijo je v dvorcu prenočil prav pred usodno potjo v Sarajevo, kjer ga je ustrelil Gavrilo Princip.
Po smrti italijanskega vojvode Aosta, poslednjega zasebnega lastnika Miramara, v britanskem ujetništvu v Nairobiju je urok postal še bolj zlovešč. Novozelandski general, ki so mu zavezniki leta 1945 dodelili Miramar za bivališče, se je, ko je slišal za usode njegovih lastnikov in gostov, raje odločil za šotor v parku kot za udobje zakletega dvorca.
Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske so Italijani zmagovito zasedli Trst, ki ga prej niso mogli dobiti s silo.
Še pred nastopom fašizma so ga začeli povezovati z notranjostjo države; stare vijugaste kolovoze je nadomestila obalna cesta, železnice in druge prečne povezave pa so – ne nehote! – pretrgale poti slovenskih ribičev po več sto stopnicah iz vasi na kraškem robu do čup in drugih plovil na obrežju.
Leta 1954, po ukinitvi con A in B, je Italiji znova pripadel tudi Miramar. Že naslednje leto je državna uprava za kulturno dediščino restavrirani grad s parkom odprla za javnost. Zdaj je z muzejem s spomini na nekdanje prebivalce vreden ogleda v vseh letnih časih, prav tako park, v katerem so na večini informativnih tabel ob poteh poleg italijanskih, angleških in nemških pojasnil tudi slovenska.
Park je poln skulptur z antičnimi in svetopisemskimi junaki in motivi, med darili pa še ohranjajo baterijo ladijskih topov na terasi nad pristanom, ki jih je Maksimilijanu podaril tast, belgijski kralj Leopold I. Posebno dragocena je egipčanska sfinga iz 3. stol. pr. n. št., ki na koncu pomola bdi nad grajskim pristanom.
Okolico krasijo cvetlične grede, vodnjaki z vodometi in ribniki, višje v hrib pa se park spremeni v senčen gozd. Na jasah stojijo Gradič – hiša za goste, ostanki cerkve sv. Kancijana in rastlinjak. V zelenju je skrita švicarska hiša za služinčad, pod njo kavarna, po drugi vojni šola za otroke slovenskih uslužbencev parka.
Grad Miramare s parkom je zgodovinski spomenik, 30 ha morja, zaščitenega kot naravni morski rezervat, pa upravlja Svetovni sklad za naravo, WWF, ki v Gradiču prireja didaktične razstave in delavnice za šolsko mladino. Razstave so tudi v nekdanji konjušnici ob drevoredu proti gradu.
Senčno sprehajališče
Zasebnost in mir si je zagotovil z nakupom obsežnega zemljišča nad rtom. Zgornji del je postopoma spremenil v 22 ha velik park z eksotičnim rastlinjem, zaliv, kjer so prej ribarili in pristajali slovenski deblaki, čupe, pa je s pomolom z morske strani zaprl in spremenil v zaveten pristan.
Maksimilijanova soba je bila kot ladijska kajuta. Fotografije: Iztok Ilich
Maksimilijan se je z ženo Šarlota Belgijsko v še nedokončani dvorec s pročeljem iz belega istrskega kamna preselil za božič 1860. Prej sta živela v najeti vili v Trstu in v castelettu, gradiču v parku. Končana je bila zunanjščina dvorca, zamišljena v različna starejša arhitekturna obdobja povezujočem slogu, v notranjosti pa samo sobane v pritličju. Nadstropje z reprezentativnimi prostori in mansardo za služinčad so še gradili – tako hitro, kolikor so dopuščala sredstva. Teh sicer niti cesarjev brat ni imel na pretek.
Nadvojvoda ni dočakal konca del – spomladi 1864 je sprejel ponudbo, da postane mehiški cesar. Od tam je pošiljal navodila, kako naj končajo to in ono, a v Miramar so na krovu Novare, s katero je odplul, vrnili le še njegove posmrtne ostanke. Pol leta potem, ko ga je 19. junija 1867 vodja upornikov Benito Juarez – kljub zahtevam in prošnjam iz Evrope, naj mu prizanese – postavil pred strelski vod.
Švicarska hiša
Bivanje v Miramaru je tudi večini poznejših lastnikov in obiskovalcev prineslo nesrečo. Po Maksimilijanu in Šarloti niti cesarica Elizabeta, prestolonaslednik Rudolf, bavarski kralj Ludvik II. in nadvojvoda Ferdinand niso končali naravne smrti. Nadvojvoda Ferdinand z ženo Sofijo je v dvorcu prenočil prav pred usodno potjo v Sarajevo, kjer ga je ustrelil Gavrilo Princip.
Po smrti italijanskega vojvode Aosta, poslednjega zasebnega lastnika Miramara, v britanskem ujetništvu v Nairobiju je urok postal še bolj zlovešč. Novozelandski general, ki so mu zavezniki leta 1945 dodelili Miramar za bivališče, se je, ko je slišal za usode njegovih lastnikov in gostov, raje odločil za šotor v parku kot za udobje zakletega dvorca.
Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske so Italijani zmagovito zasedli Trst, ki ga prej niso mogli dobiti s silo.
Gradič – casteletto
Še pred nastopom fašizma so ga začeli povezovati z notranjostjo države; stare vijugaste kolovoze je nadomestila obalna cesta, železnice in druge prečne povezave pa so – ne nehote! – pretrgale poti slovenskih ribičev po več sto stopnicah iz vasi na kraškem robu do čup in drugih plovil na obrežju.
Leta 1954, po ukinitvi con A in B, je Italiji znova pripadel tudi Miramar. Že naslednje leto je državna uprava za kulturno dediščino restavrirani grad s parkom odprla za javnost. Zdaj je z muzejem s spomini na nekdanje prebivalce vreden ogleda v vseh letnih časih, prav tako park, v katerem so na večini informativnih tabel ob poteh poleg italijanskih, angleških in nemških pojasnil tudi slovenska.
Poleg italijanskih, angleških in nemških pojasnil so tudi slovenska.
Park je poln skulptur z antičnimi in svetopisemskimi junaki in motivi, med darili pa še ohranjajo baterijo ladijskih topov na terasi nad pristanom, ki jih je Maksimilijanu podaril tast, belgijski kralj Leopold I. Posebno dragocena je egipčanska sfinga iz 3. stol. pr. n. št., ki na koncu pomola bdi nad grajskim pristanom.
Okolico krasijo cvetlične grede, vodnjaki z vodometi in ribniki, višje v hrib pa se park spremeni v senčen gozd. Na jasah stojijo Gradič – hiša za goste, ostanki cerkve sv. Kancijana in rastlinjak. V zelenju je skrita švicarska hiša za služinčad, pod njo kavarna, po drugi vojni šola za otroke slovenskih uslužbencev parka.
Okolico gradu krasijo cvetlične grede, vodnjaki z vodometi in ribniki.
Grad Miramare s parkom je zgodovinski spomenik, 30 ha morja, zaščitenega kot naravni morski rezervat, pa upravlja Svetovni sklad za naravo, WWF, ki v Gradiču prireja didaktične razstave in delavnice za šolsko mladino. Razstave so tudi v nekdanji konjušnici ob drevoredu proti gradu.
